Pametna mesta

N'toko

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Žive meje

Leta 1987 smo se z družino preselili v Los Angeles, kar je takrat za otroka iz Straže pomenilo podobno spremembo, kot bi se selili v kakšno vesoljsko kolonijo. Občutek, da prihajamo v futuristično mesto, se je utrjeval že na poti z letališča. Nikoli ne bom pozabil, s kakšno osuplostjo smo opazovali avtocesto, po kateri smo se vozili proti novemu domu – šest mogočnih pasov razbeljenega asfalta, ki so se razprostirali skozi na široko nametane stavbe, se razpletali in ponovno prepletali v kompleksne spirale nadvozov, podvozov, tunelov in mostov. In kar je bilo še bolj fascinantno: vsa ta neskončna gmota asfalta ni zmogla ugoditi potrebam desettisočih buickov in fordov, ki so bili v primerjavi z našimi malimi jugoti videti kot letalonosilke in so zapolnjevali vsak prosti centimeter poti. Ameriški futurizem je bil vse prej kot privlačen – tistih nekaj milj od letališča do doma smo se skozi zadušljivo vročino in izpuste po polžje cijazili celo popoldne, vsak nadaljnji priključek pa je dodajal nove potnike k množici razdraženih voznikov. Los Angeles sta odlikovali njegova veličastna prometna infrastruktura in tudi njena katastrofalna disfunkcionalnost.

V Kaliforniji 80. let se seveda ni veliko razmišljalo o omejitvah, še najmanj pri številu osebnih vozil. Če kaj, se je z rastočo ekonomijo, poceni krediti in poceni nafto zdelo potrebno narediti več prostora za cestne letalonosilke, ki so Američanom postale simbol svobode. Vsi so veselo služili denar in ameriška mesta so nevede polzela v okolju in človeku nevzdržne prometne režime. Kalifornijci so se že dušili v lastnih izpustih in umirali v vročinskih valih, preden so nastale prve politične pobude za preusmeritev k javnemu prometu. Danes so na srečo okoljske teme vidnejše, a posledice neumne asfaltne evforije je težko odpraviti. LA je postal za urbaniste vzorčni primer, kako ne planirati prihodnosti.

Razvojno usmerjenim mestom je dandanes jasno, da morajo osebni avtomobili postati stvar preteklosti. Najbrž so zato naša občinska glasila polna lepo zvenečih besed o »pametnih zelenih mestih«. Toda nedavne novice o prometnem kaosu kažejo, da gre zgolj za butične ukrepe in da teren ni niti približno pripravljen za resne spremembe. Kako je mogoče, da smo v mali zeleni Sloveniji vsako leto priča večjim zastojem na cestah? Zakaj te vse bolj spominjajo na LA iz leta 1987, z nerodno širokimi in požrešnimi SUV-ji vred? In kako je mogoče, da pogled na to prometno nesnago ni spodbudil zahtev po resnih investicijah v javni promet? Da so namesto tega TV-studie zasedli gradbeni lobisti, ki so paniko izkoristili za novo rundo propagande o nujnosti širitve ljubljanske obvoznice?

Do takšne debilne razprave nas je pripeljala dolgoletna razvojna slepota, ki je dopustila prevlado zasebnih interesov. Slovenija se je že v 90. vrgla v gradnjo svojega cestnega križa – poteza, ki je poleg pozitivnih posledic ustvarila tudi neskončno požrešen lobi s svojimi motivi. Takrat so prišli tudi poceni krediti in nemški avtomobili, s čimer smo dobili kult osebnega avtomobila, ki mora biti čim večji in čim razkošnejši, tudi če ga rabimo samo za krog do prvega bifeja. Proces je torej znan: gradbinci, bankirji in trgovci so veselo služili denar, Slovenija pa je drsela v spiralo do okolja in človeka neprijaznega prometnega režima. Na srečo v tako redko naseljeni državi še ne umiramo od izpustov, vsekakor pa nas posledice takšnega režima ne bodo zaobšle. Že danes nam gneče, vojna za parkirišča, hrup in slab zrak kazijo kakovost življenja.

Pri tem je vedno najlažje kriviti lastnike avtomobilov – jih obtožiti lenobe in potratnosti. Nobenega dvoma ni, da smo slovenski šoferji včasih iracionalno navezani na drag komfort svojih vozil, ampak takšna moralistična kritika izgubi izpred oči ključno stvar: da država ni le spodbujala te vrste potrate, ampak je hkrati zradirala vsako pametno alternativo. Medtem ko se je manično vlagalo v avtoceste, se je z enako vnemo varčevalo pri javnem prometu, ki je v tem primerno bednem stanju. Zato se je treba vprašati: kateri bedak bo dal 12 evrov za vlak, da se bo tri ure vozil iz Maribora v Ljubljano in vmes prestopal na bus? Kateri bedak bo dal 1,3 evra, da se bo v nagužvani troli stoje majal eno uro iz Dravelj v center Ljubljane? Kateri bedak se bo prepustil odvisnosti od dveh avtobusov na dan, ki vozita skozi Žužemberk? Za marsikoga avto ni privilegij, ampak nuja, ki jo bicikli in Prevozi.org ne morejo nadomestiti. Ne moremo se torej zanašati na individualne etične odločitve ljudi, ki so od vozil odvisni, ker se z njimi vozijo v službo in po družinskih opravkih – treba jim je dati cenovno sprejemljive in funkcionalne alternative.

In tako smo spet pri novih avtocestnih pasovih. Vanje naj bi v naslednjih letih vrgli več kot milijardo evrov, a na Darsu zagotavljajo, da »zgolj v primeru, če drugi ukrepi ne bi prišli dovolj hitro«. S tem so seveda povedali, da drugi ukrepi ne bodo prišli dovolj hitro. Dobro vedo, da ta spirala nima konca. Ukrep za povečanje zmogljivosti avtocest bo povečal število uporabnikov avtocest, dokler jih ne bo čez par let spet treba širiti. Nobena vlada, ki bi resno razmišljala o prehodu na racionalnejši prometni sistem, se ne bi odločila za takšno investicijo. Ko si vložil milijardo in z denarjem motiviral cel kup igralcev v tej industriji, moraš investicijo zlepa ali zgrda uporabljati, tudi če nas vse ubije – samo vprašajte ekipo TEŠ 6. In ko si kupil avto, ga boš par let uporabljal. Jasno, da si posamezni vozniki z danes na jutri želimo »še en pas«, ampak naloga države je, da nas z načrtovanjem alternativ, s sankcijami in spodbudami preusmeri na režim, ki bo boljši.

Po Los Angelesu sem imel srečo doživeti pametnejši prometni režim – ob prihodu v Tokio mi je najprej postalo jasno, da tam niso naredili ameriške napake. V dveh letih nisem spoznal človeka, ki bi imel lasten avto. Mesto je poskrbelo, da sta parkiranje in vzdrževanje osebnih vozil dragi, vlaki pa poceni in pogosti. In ko doživiš hiter, udoben in dostopen javni prevoz, si težko predstavljaš, da bi še kdaj sedel za volan. Prijatelj je posrečeno opisal stanje: »Tokijske ceste ponazarjajo vse najslabše tendence japonske družbe, vlaki pa vse najboljše.« Imejmo to v mislih, ko nam bodo prodajali nove všečne pravljice o »pametnih zelenih mestih«, ne da bi govorili o zapiranju cest. Pametnih mest ne bo, dokler ne bomo opravili z lobiji, ki izkoriščajo razvojno nedorasle državne institucije in premikajo spremembe v nedoločeno prihodnost.