Grega Repovž

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Uvodnik

Čigav je minister Šabeder?

V sredo so v državnem zboru na odboru za zdravje zavrnili predlog domnevno usklajenega amandmaja koalicije, s katerim bi zdravstvenim domovom in drugim zdravstvenim institucijam preprečili hitro privatizacijo zdravstvenega sistema. Kot je zdaj jasno (ne nazadnje so to zapisali v svoje pogajalske zahteve), zdravniške organizacije poskušajo prisiliti državo, vlado in ministrstvo za zdravje, da bi zdravnikom dopustili, da z zdravstvenimi zavodi sklepajo individualne poslovne pogodbe. Da postanejo zdravniki podjetniki. Da torej ne bi bili več zaposleni, ampak poslovni partnerji, ki se sami pogajajo za plačilo in seveda tudi za obseg dela. Pri tem namreč manipulirajo s svojimi kolegi, bolniki in javnostjo.

Trdijo, da se zgledujejo po razvitih državah, dejansko pa se zgledujejo po Hrvaški in drugih državah Balkana. Kar poskusite biti bolnik na Hrvaškem – ob prvi priložnosti, ko boste na hrvaški obali, pojdite v najbližji zdravstveni dom, sami samostojni podjetniki vas bodo pričakali. V zdravstvenem domu boste hodili od vrat do vrat, od enega podjetnika do drugega. Saj za tiste, ki imajo malo več denarja, je sistem dober. Super. Lahko si izberejo karkoli. No, povprečna dostopnost do zdravstva pa je padla. Zakaj? Kako to? Mar ni zasebno vedno bolje in super, kot trdijo apologeti privatizacije? Za nekatere je bolje – a ne le za nekatere bolnike, ampak tudi le za nekatere zdravnike. Ker se na takem divjem zahodu, ko v en sistem vrineš prvine drugega, zdravniki res lahko dobro pogodijo. Pa ne vsi zdravniki, še zdaleč ne. Peščica – ravno dovolj velika in močna. A kdor misli, da so se zdravniki na Hrvaškem pogajali (le) za denar, se moti. Pogajali so se za prosti čas. Zdravniki, ki so postali samostojni podjetniki, zdaj delajo manj. Ker jim ni treba. Njihove ordinacije so pogosteje zaprte. Delajo na primer po tri dni na teden. A to še ni vse. Kot smo zapisali: to seveda ne velja za vse zdravnike. Tistih, ki so postali samostojni podjetniki, je omejeno število. In tako bo tudi pri nas. Toliko, kot jih je dovolil direktor posameznega zavoda. Saj vendar niso vsem podelili statusa samostojnega podjetnika, ampak le določenemu krogu. In tako bo tudi pri nas. In kje so ostali zdravniki? Del jih seveda še naprej dela v javnem sistemu. In zdaj delajo še bolj, kot so pred »čudežno rešitvijo« – torej uvedbo zdravnikov samostojnih podjetnikov. In izgorevajo še bolj – ker so tako predani svojemu poklicu, še naprej delajo, le pacientov imajo še več. Na Hrvaškem pa imajo še eno kategorijo zdravnikov. To so tisti, ki jih omenjeni samostojni podjetniki zaposlujejo. Nova kategorija – zdravniki prekarci. Ne morejo dobiti službe v javnem sektorju (ker je zdaj tam manj denarja), ne morejo postati samostojni podjetniki (ker nimajo zvez), lahko pa jih zaposlijo njihovi kolegi. Za manjše, veliko manjše plačilo. In ta prekarna sila zdaj dela za to elito, ki si je izborila status.

In kdo vodi pri nas celotno akcijo? Kdo govori v imenu zdravnikov kranjskega zdravstvenega doma? Nihče drug kot direktorica zavoda. Mar ni ona tista, ki naj bi zastopala javni sektor? Mar ni ona predmet njihove kritike? Ne, ona je ena izmed njih. Ker kdo bo že sklepal pogodbe z zdravniki – samostojnimi podjetniki? Direktorji zavodov.

A velik del zdravnikov verjame v to zgodbo. Verjamejo, da prihaja boljši čas zanje, če bodo postali samostojni podjetniki. No, saj niso prvi. Tako so se pred petindvajsetimi leti kot samostojni podjetniki prezaposlovali novinarji. Ker jim bo tako bolje, so utemeljevali. Ker potem bomo lahko sami določali svojo ceno in razporejali svoj čas, so govorili. Saj za deset odstotkov novinarske espejevske populacije je to veljalo. Ostali so pač nasrkali. In še danes je prav ta prekarizacija eden ključnih problemov novinarstva v Sloveniji. Kot zobna pasta, ki je ušla iz tube. Zadeva se nikakor ne da urediti. To je cena pogoltnosti. Seveda so najkrajšo potegnili mladi novinarji. Oni se v resnici sploh ne morejo pogajati, nemočno lahko le prikimajo. In tako bo tudi z zdravniki. Tudi zdaj bodo le nekateri zdravniki poskrbeli zase, zlasti tisti, ki so v dobrih odnosih z direktorji zavodov in ki imajo kakšne funkcije v zdravniški nomenklaturi. Nekateri pa bodo ostali v javnem sektorju in še bolj delali. In tretji, zlasti mladi, bodo postali zdravniški prekariat. Tako je že v zobozdravstvu: v javnem sektorju izgorevajo, lastnikom zasebnih ordinacij gre dobro, njihovim najetim zobozdravnikom pa mnogo slabše. V neoliberalnem jeziku se temu reče prerazporeditev denarja.

Člen zdravstvenega zakona, ki je začel veljati leta 2017 in dejansko omogoča omenjeni proces, naj bi ta mesec v državnem zboru popravili, da to ne bo več mogoče. A to sredo je ta člen padel. Zanj so glasovali le poslanci Šarčeve LMŠ in Levice, vse preostale stranke so ga rušile. A kot se je izkazalo, ga je dejansko zrušilo kar ministrstvo za zdravje. Na ministrstvo za zdravje smo namreč takoj po glasovanju naslovili vprašanje, kako komentirajo odločitev. Dobili smo naslednji odgovor: »Na odboru za zdravstvo se je izkazalo, da Predlog zakona o spremembi Zakona o zdravstveni dejavnosti – sedmi odstavek 53. c člen – nima zadosti varovalk. Pogodbe s tako imenovanimi ‘čistimi zasebniki’ se ne bi več smele sklepati za sanitetne prevoze, zobotehnične storitve, laboratorijske storitve ..., kar pa bi ogrozilo nekatere dejavnosti zdravstvenih domov. Ministrstvo za zdravje bo zato v najkrajšem času pripravilo nov predlog člena, ki bo vseboval ustrezne varovalke.« Da si neko ministrstvo drzne reči, da so tako pomanjkljivost odkrili na nekem odboru državnega zbora? Seveda niso. Ker navedeno ne drži. Problematični člen namreč velja od leta 2017, z navedenimi zasebniki pa zavodi lahko sklepajo pogodbe že od devetdesetih let. Prej tega člena sploh ni bilo. Kar trdi ministrstvo, je torej evidentna neresnica. Minister Šabeder drži figo v žepu. In se dejansko norčuje iz premiera, saj očitno igra za nasprotni klub.