Grega Repovž

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Še ograj, še vojakov, še policistov

V Mladini smo oktobra 2015, ko je Cerarjeva vlada začela v varovanje meje vključevati vojsko, ograje pa še ni bilo, zapisali: »Če bo tudi Slovenija postavila ograjo, bodo begunci iskali naslednji najboljši prehod. In kaj bomo potem, ko bodo vseeno prehajali mejo? Bomo nanje streljali?« Zdaj smo v tem položaju. Kljub veljavni zakonodaji in podpisanim mednarodnim konvencijam slovenska vlada ne izvaja azilne politike, temveč begunce zavrača, jim preprečuje, da bi zaprosili za azil, temelj njenega ravnanja pa je javnosti prikrito navodilo. Na meji imamo panelno ograjo in rezilno žico, tam patruljirajo policisti in vojaki. A begunci so vse bolj prisotni, lahko jih srečamo kjerkoli. Če smo prej vedeli, kje so, če so bili prej obravnavani v zakonitih postopkih, zdaj ni več tako. Večina v Slovenijo pride ilegalno, zgodilo se je točno to, na kar smo opozarjali in bili deležni očitkov, da ne razumemo razsežnosti dogajanja.

Je kdo res mislil, da se bodo ti ljudje, če bomo zaprli mejo, preprosto obrnili in odšli – kam? To so vendar ljudje, ki so se odpravili na pot, na kateri njihovi sotrpini umirajo pred njihovimi očmi. Veliko jih je doživelo grozljivosti, ki si jih ne znamo niti predstavljati. Ste že plavali med trupli? So vas že kdaj pretepli policisti? So vas že kdaj pretepli policisti v vsaki državi, v katero ste prišli? Ne vemo, koliko ljudi umre na poti. Ni zbirnih podatkov. To so ljudje, ki nimajo kaj izgubiti, ki so brezpravni v vsaki državi na poti. Ki že veliko dni ne vedo, ne kaj bodo jedli ne kje spali. Ne pet dni, nekateri so na poti po leto dni in več. Najprej pobegnejo iz svoje države. Z njimi prekupčujejo. Mar mislite, da ne vedo, da se je veliko ljudi že utopilo v Kolpi? In koliko kolp je bilo na njihovi poti! Nekaterim se reče morje. Se kdo res čudi, da gredo naprej – in da jih danes res lahko srečamo skoraj povsod? Kaj so vendar mislili v vladi – Cerarjevi in Šarčevi? Da se bodo ustavili? Ljudje v brezupu tvegajo. Ljudje so znali pobegniti iz Sarajeva, pa je bilo oblegano, vedelo se je, da je nevarno, pa so vseeno šli. Ampak tiste ljudi smo še razumeli.

In zato, ker begunci vedno in že stoletja ravnajo tako, je sploh nastala azilna politika. Ker je slednja edini način, da te tokove nadzoruješ, usmerjaš in vsaj približno kontroliraš. Mogoče jih je le bolje ali slabše regulirati. A Slovenija se je – tako kot še nekaj evropskih držav – odločila, da se bo delala, da begunci ne obstajajo. Od lani maja. In zdaj se ti isti ljudje, ki so to odločitev sprejeli, čudijo, ker so se znašli begunci po vaseh, mestih in gozdovih. In v zidanicah. Nobenega dvoma ni, da je veliko ilegalnih prebežnikov tudi v Ljubljani – to je edino mesto, kjer vemo, da obstaja minimalna mreža, na katero se lahko obrnejo. A več od tega ne vemo. Ne vemo, kje so, kdo so, od kod so prišli, so le brezpravne sence, ki potujejo čez državo.

Šarčeva vlada nadaljuje kratkovidno politiko Cerarjeve vlade: povečuje število policistov in vojakov na mejah, postavlja novo ograjo, beguncem pa preprečuje, da bi vložili prošnjo za azil. Ne upa pa postaviti sprejemnih centrov in se soočiti z begunskimi tokovi, te ljudi obravnavati, ugotavljati, kdo izpolnjuje pogoje, kdo ne, jih integrirati, jih vračati v matične države, če slednje niso nevarna območja – to, kar je dejansko ta država počela že pred begunskim valom leta 2015. Prehodov meje in prošenj za azil ni veliko več kot v preteklosti. Vse to smo že videli in vse to poznamo že desetletja – a zdaj smo zaprli meje, begunce s tem naredili za ilegalce in jih prestavili na ulice mest, robove vasi in na gozdne poti. Koliko se jih ta trenutek ilegalno premika po državi? Koliko jih je v Ljubljani in čaka na zvezo, da gre naprej? 1000? 2000? Nihče ne ve. Koliko ljudi se ukvarja z nelegalnimi prevozi beguncev? Koliko ljudi jim zagotavlja skrivališča – za denar? Koliko ljudi jih oskrbuje s hrano? To je realnost.

Res je – ko je propadel evropski azilni načrt zaradi blokade držav, v katerih vladajo populistične vlade, so države ena za drugo začele ravnati tako. Evropa je na cedilu pustila vstopne države. Prav prepustnost za begunce je v Italiji pripeljala na oblast populistično oblast. Za vlado ni lahkih odgovorov. Če bi zdaj takoj postavili sprejemne centre in spet vzpostavili azilantsko politiko, bi ljudje lahko hitro pozabili, da je vlada to naredila zato, da begunce spravi z ulic in cest, iz senc, v katerih se danes gibljejo. A vlada ima dovolj inštrumentov in moči, da to prebivalcem razlaga in utemeljuje. Ilegalci, brezpravni in prestrašeni, nepredvidljivi, so namreč najslabša izbira, med njimi so ljudje v popolnem obupu. Kaj hitro se lahko zgodi, da bi kakšna obupana skupina na primer zaplenila nekomu avto, da bi se odpeljala do italijanske meje, njega pa kot talca odpeljala s sabo. Kaj bomo potem? Postavili še več ograje in poslali na mejo 35 dodatnih vojakov?

Brezpravje je nevarno za vse. Trump res gradi visok betonski zid med Ameriko in Mehiko, a tri metre globoki kanali in petmetrske osvetljene ograje so na tej meji med državama postavljene že desetletja, policijske in specialne enote tudi. Učinka očitno ni.

V trenutku, ko neka država ravna protipravno, tudi sama težko od drugih zahteva, naj se držijo mednarodnega prava. In tu se skriva najhujša napaka. Vemo, da so begunci na Hrvaškem brezpravni. Da jih nezakonito vozijo v Bosno in Hercegovino. A s tem, ko sami prevzemamo te vzorce, izgubljamo možnost, da bi od svoje sosede zahtevali spoštovanje evropskih azilnih pravil. Ta namreč še vedno veljajo.