Špiceljkandidat

Vlado Miheljak

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Dva leva

Novinar: Ko smo poleti 2017 poslušali razsodbo arbitražnega sodišča, a ostali brez trepljanja šefa evropske komisije Junckerja, je bil Milan Zver manj zgovoren. Se zdi, da del slovenske politike v Bruslju in v Strasbourgu ne dvigne svojega glasu, v tisti politični skupini, kjer pa so Hrvatje ves čas bili enotni, mi pa na primer ne.
Milan Zver: Ja poglejte, jaz se bom vedno boril za slovenske nacionalne interese v Bruslju. To, implementacija te razsodbe, ni v slovenskem nacionalnem interesu. Ni. 
— Milan Zver meni, da tisto, kar ni dobro za SDS, ni v slovenskem nacionalnem interesu (Intervju na Svetu na Kanalu A, 13. 5. 2019)

Novinar: Sedaj ste omenili madžarsko stranko Viktorja Orbána. Rekli ste, da ste si zelo blizu. Ne bom vas vprašal, če ste si preblizu, to je vendarle odločitev stranke, ampak kako komentirate, da se ta prijateljska država, vam prijateljska stranka, vmešava na primer v delo medijev v Sloveniji? Tukaj seveda ciljam na naslovnico Mladine in pa na njihovo pritožbo dobesedno na to, kaj se v Sloveniji piše in poroča.
Milan Zver: To vprašanje se mi ... oziroma ne bi želel odgovorit na to vprašanje. Zato ker mislim, da se to ni zgodilo. Madžarska ni pritisnila na svobodo medijev, ampak je samo branila svojo pozicijo ...
— Milan Zver meni, da se tisto, kar ni prijetno za SDS, ni zgodilo (Intervju na Svetu na Kanalu A, 13. 5. 2019)

A veste, kdo je zadnji, čisto zadnji bivši član ZKS oz. ZKJ, na čelu kakšne aktualne politične stranke? Seveda veste. Kajpak Janša. O. K. O nekdanjem goreče predanem Titovem mladincu in kasnejšem gorečem antikomunistu je bilo že vse napisano in vse razkrito. Ampak, ali veste kdo med špicenkandidati/kandidatkami katere od slovenskih politični strank, ki gredo na evropske volitve, je edini bivši član, članica partije? Tiste prave partije, se pravi ZKS/ZKJ? Violeta Tomić iz Levice? Odgovor je napačen. Nikoli ni bila v partiji. Potem pa gotovo Igor Šoltes, ki mu v Janševih medijih nikoli ne pozabijo pripisati, da je Kardeljev vnuk? Tudi ta odgovor je napačen. Šoltes nikoli ni bil v partiji. Tudi Židan iz SD ne. Pravilni odgovor je Milan Zver. Kar ni nenavadno, ampak logično. Ne SD ne Levica ni moralni dedič stare partije v njeni najbolj žlahtni, redko videni avtoritarni tradiciji. To je slej ko prej SDS. Resda so v nekem obdobju nekateri po lastni, drugič proti lastni volji odšli iz partije, a ta ni nikoli odšla iz njih. In četudi so se odrekli članstvu, se nikoli niso metodi delovanja. Kdor je dovolj star, da razume nekatere principe in praktične posledice »demokratičnega centralizma«, ve, da ga danes najdemo v prvinski obliki edino še v SDS. Oni ohranjajo kontinuiteto grobega političnega poseganja v javno sfero, v civilno družbo. V najčistejši obliki. In zato je Zveru v intervjuju za Dnevnik februarja 2005, v času evforičnega vladanja Janševe koalicije, ušlo: »Možgane lahko peremo le, če so bili prej umazani.« Zelo indikativno. Zveru nihče ni opral možganov. Tako so od vsega začetka nastavljeni. Zato mu je večkrat ušlo. Denimo takrat, ko je po nekem Kobalovem »izpadu« na pogovoru Kučan-Mesić v Lutkovnem gledališču, zahteval, da ljubljanski mestni svet kot ustanovitelj Mestnega gledališča obračuna z imenovanim kot direktorjem. A ker se protidemokratični izpad ni izšel, saj so ga popljuvali celo ustvarjalci, ki so blizu Janši, se je kasneje pokesal. A kes ni držal dolgo. V kratkem mandatu Bajukove vlade je v najžlahtnejši stalinistični maniri razkril svoj pogled: »Vlada ima načeloma pravico institucionalizirati svoj vpliv povsod, kjer je to mogoče, in mediji niso nikakršna izjema.« In ta »povsod« je pomenil tudi akademsko raziskovalno sfero. Tako je dr. Tošu skrajno nespodobno predlagal, da bo lahko še naprej raziskoval javno mnenje, če bo sprejel Zverov predlog nastavitve »njihovega« človeka v raziskovalni center. Takrat smo zgroženi ugotavljali, da predlagani človek ni imel strokovnih referenc za javnomnenjsko raziskovanje, Zver pa ne kompetenc, da bi o njih presojal. A ker Toš takrat ni sprejel nespodobnega povabila, so centru veljavno raziskovalno pogodbo protipravno razdrli. A ko so prišli novi časi, je Zver svoj nedemokratični izpad spet obžaloval. Ritualno sovpadanje kritike in samokritike je značilnost neopranih stalinističnih možganov.

Danes ima hkratni storilec in obžalovalec Zver kajpak težave. Težko je graditi antikomunistično retoriko z nahrbtnikom, polnim partijske zgodovine. No, mimogrede, tega obdobja ne boste našli zabeleženega v njegovi politični biografiji. Celo kasnejše obdobje, ko je bil nekakšen uradni konceptivni ideolog (desne) socialdemokracije, je izginilo iz zabeležk. A pritisk mora vseeno biti neznosen. Kaj, če ga, ko aktivno sodeluje pri najrazličnejših resolucijah o totalitarnem komunizmu, kdo v evropskem parlamentu na glas vpraša: »Mar nista bila skupaj z aktualnim partijskim šefom fanatična sopotnika obdobja in simbolov, ki jih dajeta na pranger?« Dejstvo, da se po drugi strani v evropskem parlamentu postavlja na izrazito protislovenska stališča; da lastno deželo tožari, denuncira; da se odlično razume z ultradesnimi politiki in političnimi skupinami, ne nevtralizira stare partijske osebne zgodovine.

No, Zverove travme so vendarle odveč. Ni edini. Ravno v združbi, v katero se vse bolj premika, so podobni. Ne le Orbán, celo Salvini ima partijsko zgodovino. Še bolj svežo kot Zver. Še leta 1997 je bil član radikalne zunajparlamentarne stranke Movimento dei comunisti padani. Salvinijev politični salto mortale je publicist Francesco Tamburini opisal takole: »V dveh potezah mu je uspelo preiti z rdeče na črno, z zaprte pesti na iztegnjeno roko.«