O bog, čuvaj me pred partnerji

Vlado Miheljak

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Dva leva

»To je naša polobla. Tu se Rusi ne bi smeli vmešavati.«
— Ameriški svetovalec za nacionalno varnost John Bolton (TVS, 2. 5. 2019)

»ZDA so naš partner. So naš zaveznik. To Ruska federacija ni. Tudi Kitajska ni.«
— Predsednik republike Borut Pahor (Dnevnik, 25.4. 2019)

»Saj ga ni, hudiča, kdo ga je videl?« pravi krčmar in namežika drugim gostom, kakor bi hotel reči: zdaj ga imamo, poslušajte.
In res je bil Krjavelj naenkrat ves živ.
»O, to pa to! Hudir je pa, hudir.« Rekši, se stegne po mizi, pomakne klobuk nazaj in z glavo pritrkovaje pravi: »Saj sem ga jaz presekal, o polnoči sem ga presekal, na dva kosa.«
— Odlomek iz prvega slovenskega političnega trilerja Deseti brat

Predsednik Pahor: »Če bo možnost za miroljubno rešitev, bom kot predsednik Republike Slovenije zelo zadovoljen in bom podprl takšno rešitev ... a v primeru, da se to ne bo zgodilo, bom naredil vse, da bom branil svojo državo. Brez dvoma. Brez dvoma. Zato raje iščimo miroljubno rešitev ... sicer jo bom (Slovenijo, op. a.) prisiljen braniti. To je naloga številka ena zame in za moj urad.« Novinarka RT: »In vi ste vrhovni poveljnik države, kajne?«
Predsednik Pahor: »... Jaz bom to naredil s partnerji v Natu. O tem ni dvoma!«
Novinarka RT: »Gospod predsednik ... ampak nekako se mi zdi, da v vodstvu Rusije ni ne volje ne želje, da bi napadli Slovenijo
— Odlomek televizijskega političnega trilerja Naš predsednik (ruska televizija RT, februarja 2015)

No, podobnost med Krjavljem in predsednikom Pahorjem ni naključna. Ni pa tudi čisto točna. Krjavelj se je lotil enega hudiča v lastni podobi, Pahor obeh hkrati. Gotovo se spomnimo, kako je februarja 2015 na ruski prorežimski televiziji, ki oddaja v angleškem jeziku, zabaval gledalce in mlado novinarko Oksano Bouko, ki se je muzala in se komaj zadržala, da ni prasnila v smeh. Smejali smo se tudi mi. A medtem, ko se mi bolj ali manj razposajeno zabavamo, Pahor določa zunanjo politiko. Seveda bo kdo rekel, da en človek ne more usodno definirati oziroma redefinirati zunanje politike. A v Sloveniji imamo resen problem, ker vsi, ki neposredno ali posredno vstopajo v slovensko zunanjo politiko, delujejo krjaveljsko. Spomnite se samo Erjavca v prejšnjem mandatu ali Cerarja v tem. Ob tem pa Šarec v glavnem molči, in če se le da, se zunanji politiki v velikem loku izogne. Kot da se ga ne tiče. In tako smo prišli v situacijo, ko smo bolj ranljivi kot kdaj prej. Še nikoli se ni zgodilo, da bi imeli ohlajene in skrb zbujajoče odnose z vsemi neposrednimi sosedi hkrati. Smo tudi brez prijateljev v svetu. In kar je še huje: nimamo prijateljev, imamo pa partnerje. Postavljati se na stran ene velike sile je za žepno državico, kot je Slovenija, škodljivo. Manjše dežele preživijo edino, če gojijo ekvidistanco in ekvivalenco do velikih sil. Čredno priključevanje različnim sankcijam je za majhne še zlasti pogubno; s postavljanjem na eno stran dvakrat izgubijo. To se je potrdilo v praktično vseh primerih. Medtem ko od iniciatorjev ne dobiš gratifikacije, si s sankcionirane strani deležen povračilnih ukrepov. To je prav v primeru Rusije najbolj vidno. Ob krimski krizi in ob aferi zastrupitve bivšega ruskega agenta. V obeh primerih smo sledili slepo, nepremišljeno. Ne zato, ker bi bili prepričani, da je tako prav, ampak ker smo bili prepričani, da ne smemo razočarati partnerjev.

Naš partner žuga Rusom v primeru Venezuele, češ, ne mešajte se, to je naša polobla. In po isti logiki je Krim v interesni sferi »ruske poloble«. To pa je vračanje sveta na diplomacijo prtička, kot sta si ga izmenjevala in nanj izrisovale interesne sfere Stalin in Churchill.

Z izjavo o tem, kdo od velesil je in predvsem kdo ni naš partner, zaveznik, bi si Pahor zaslužil »impeachment«, aktiviranje 109. člena ustave, saj tako nepremišljena, nezrela izjava slabi slovenski mednarodni položaj. A to bi bilo možno le, če bi obstajalo racionalno jedro zunanje politike, če bi obstajal konsenz o tem, kaj so naše strateške zunanjepolitične usmeritve. Tako pa vsak dela po svojem občutku. Pahor krjaveljsko, Šarec odsotno, Cerar nekritično proameriško, kot je pred tem Erjavec nekritično prorusko.

Zadnji rezultat te zmede je odnos do Venezuele, ki že kaže posledice. Mimo vseh kriterijev mednarodnega prava in procedur smo podelili mandat Guaidóju, ki je iz slepega zaupanja, priznavanja oz. prepoznavanja, kot je izpeljal telovadno figuro Cerar, dobil bianco podporo, da popelje Venezuelo v demokracijo, pa jo je prejšnji teden skušal popeljati v državljansko vojno. Ni pozval k demokratičnim volitvam, ampak opredelitvi in prestopu vojske na stran opozicije. Ni boljšega primera, kako vojska razume in prakticira »demokracijo«, kot je Latinska Amerika. Vojska je v Latinski Ameriki sicer bolj robata, a je preverjeno učinkovita. Spomnite se samo vloge v Čilu, Braziliji, Argentini. Pa tudi povsod drugod, po manjših srednjeameriških deželah, je število mrtvih in pogrešanih dosegalo sorazmerne kvote.

Ker se Guaidó ni izkazal ravno kot dober animator demokratičnih procesov – celo puč, kot osnovno orodje prehoda v demokracije po volji in meri gospodarja »ameriške poloble«, mu je diletantsko spodletel –, bi se morda moral Cerar skupaj z evroameriškimi zavezniki naslednjič obrniti neposredno na vojsko. Resda ne bo prinesla demokracije, bo pa prinesla spremembe. Za to pa tudi gre. Kajne?