Grega Repovž

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Levica

Pretenciozno bi bilo napisati, da je bil izid Levice na volitvah pričakovan, so ga pa nakazovale javnomnenjske raziskave. Razlogov za neuspeh je več.

Zagotovo na moč te stranke vpliva odpor, ki ga do nje kažejo malodane vse politične stranke, kot enakopravno politično silo jo obravnavajo le v Listi Marjana Šarca in stranki DeSUS, pred volitvami je diskurz do Levice umirila tudi SD. No, Tanja Fajon ga je, stranka žal ne. Dejstvo je tudi, da se zoper skoraj vsak predlog Levice praviloma z napadom oglasijo vse organizacije, ki predstavljajo kapital, od ameriških lobistov do gospodarske zbornice in društev podjetnikov. To so hkrati organizacije, ki jih televizijski mediji v Sloveniji obožujejo. In objavijo vsako njihovo izjavo, saj domnevni blišč, občutek elitnosti, ki ga oddajajo te organizacije, privablja novinarje. Odpor, ki sta ga v času kampanje do Levice kazala paradna televizijska programa, je bil očiten, na trenutke že grotesken. Kot bi voditelji malodane tekmovali, kdo se bo do predstavnikov in stališč Levice pogosteje vedel vzvišeno. Čeprav na primer slovenska Levica od sebe ni dala niti enega predloga, ki ne bi bil del politične razprave v Evropi in v skladu z mednarodnimi političnimi običajnostmi, ima stranka v televizijskih medijih pogosto predpono skrajna. Zvišanje davkov za bogate je nekaj skrajnega – pa čeprav imamo v Evropi praktično najnižjo obdavčitev kapitalskih dobičkov. Delavsko samoupravljanje – skrajnost. Državno lastništvo podjetij – skrajnost.

A to nenavadno močno čustveno razmerje med Levico in konservativnimi mediji ni značilno le za Slovenijo. Kot v večini evropskih držav se mora tudi pri nas Levica spopadati s slabšim izhodiščnim položajem v teh medijih, pri čemer je slovenska Levica dejansko med bolj zrelimi novimi levimi strankami v Evropi. Veliko novih (niti ne več tako novih) levih političnih strank je politično dejansko res kar nezrelih, slabo fokusiranih, notranje prepirljivih, v njih je veliko posameznikov, ki imajo popolnoma robne in utopistične ideje, nekateri pa delujejo kot tisti japonski vojaki, ki so jih še 40 let po drugi svetovni vojni odkrivali v raznih oddaljenih gozdovih in na otokih in ki so mislili, da vojna še vedno traja. A take posebneže imajo tudi druge stranke med člani. Spomnimo se samo shoda SDS v Črnomlju. A če bi okajena, pa čeprav popolnoma neznana članica Levice noroglavo tolkla s slovensko zastavo ob tla in brezumno kričala, bi se vsem zgoraj navedenim – drugim političnim strankam, televizijskim voditeljem, raznim zbornicam – mešalo od groze, spraševali bi se, ali stranka še spada v državni zbor. Ko pa Levica pride na dan s kakšnim predlogom, ki odstopa od siceršnje slovenske politične agende, pa čeprav ga v istem trenutku uvaja v Nemčiji tudi Angela Merkel, je nemudoma razglašena za stranko Rdečih Kmerov.

In vendar razlogi za poraz Levice na volitvah v evropski parlament niso med prej navedenimi. V teh razmerah stranka deluje že več kot pet let in ji gre dejansko boj s temi mlini čisto dobro od rok. Ustvarila si je močno bazo volivcev med intelektualci, urbano populacijo, prepričanimi levičarji in ima stabilno podporo v javnomnenjskih raziskavah. Tudi sodelovanje z vlado ji ne škoduje. Glede na vse navedeno ni bilo nobenega zunanjega razloga, zaradi katerega stranka ne bi dobila na volitvah dovolj glasov za enega poslanca v evropskem parlamentu. Razlog se seveda skriva v listi kandidatov, ki jih je stranka ponudila na volitvah – tako v listi v celoti kot v nosilki liste, poslanki Violeti Tomić. Slednja pri volivcih Levice že ves čas zbuja dvome, delno krivične, delno upravičene. Ljudi odvrača njen nastop, ki hote ali ne izpade grob, pretežnemu delu volilnega telesa Levice zato neprijeten. Stvar je še bolj zagatna. Njenim stališčem bi danes res težko res očitali, da so skrajna, odstopajoča. Ni problem v stališčih torej. Gre preprosto za to, da Tomićeva nima pozitivnega javnega odziva. Lahko, da je to celo krivično, a tako pač je. Velik del volivcev Levice je ni pripravljen voliti oziroma jo voli stežka. Kot nosilka liste torej preprosto ni primerna kandidatka.

Če bi bil nosilec liste močnejši kandidat ali kandidatka, bi preostala lista delovala prepričljivo – nič slabša ni bila od liste drugih strank. Tako pa so ob problematični Tomićevi postavili listo sicer uspešnih, a širši javnosti neznanih ljudi. V trenutku, ko neka stranka opozarja, da gre za obstoj evropske integracije, da se v Evropi vzpenja fašizem, ne more ponuditi take liste, ne da bi s tem vnesla dvom tudi o svoji resnosti. Žal to ni bila zadnja napaka. Na zadnje mesto so postavili še predsednika stranke Mesca – kot nekakšno javno priznanje, da tudi sami ne verjamejo v svojo listo. Volivci so to začutili kot podcenjevanje. In to so Levici z glasovanjem povedali v nedeljo.

Pomembno bi bilo, da bi Levica dobila svojega poslanca tudi v evropskem parlamentu. A brez poslanca je ostala po svoji krivdi, pri tem pa je še ošibila svoj položaj v slovenski politiki.