Grega Repovž

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Komisar

Prav čudna razprava se je vnela v tej državi – kdo bo komisar v evropski komisiji. Ne, kako zastaviti, da bomo imeli večji vpliv v evropski komisiji. Nihče ne govori o tem, kako bi z izbiro morda vplivali na politično usmeritev komisije in unije. Nič od tega.

Nazadnje smo se z imenovanjem in izbiro komisarke iz Slovenije osmešili in politično ošibili znotraj evropske politike. Najprej s tem, da se je Miro Cerar v zanosu volilne zmage odločil rušiti sicer resda na to funkcijo ne na najbolj ugleden način samoizbrano bivšo premierko Alenko Bratušek. Da so pri njeni rušitvi sodelovali vsi naši poslanci, je bila naslednja faza sramote. Pisali so vprašanja, ki naj jih postavijo njihovi kolegi, le da bi jo osramotili, osramotili pa niso nje (tudi, seveda), ampak to državo. Kar pošteno so se nam v Bruslju takrat posmehovali, ne toliko zaradi angleščine Alenke Bratušek – tam jih je kar precej, ki tudi po dveh mandatih govorijo angleščino na podobni ravni, tudi kakšen naš poslanec –, ampak ker smo takšni nenavadni kregljivci. In da ne bo dvoma: našim poslancem, ki so rušili Bratuškovo, so se posmehovali tudi strankarski kolegi v evropskem parlamentu. Ker se to preprosto ne dela, če imaš malo šlifa. A to je bila le prva faza. Nato »smo« namreč za to mesto izbrali Violeto Bulc, ki je »še dan prej« hodila po žerjavici, gospo brez izkušenj v slovenski, kaj šele mednarodni politiki, dojeta je bila kot nekakšna zasebna zaupnica svežega premiera. In spet so se za hrbti naših politikov in novinarjev nasmihali in se rogali birokrati, politiki in tudi novinarji. No, za vtis, da smo narod nekakšnih posebnežev, dejansko pač »še eni vzhodnjaki«, je že pred tem skrbel Lojze Peterle, vsakič, ko je iz žepa potegnil orglice. Njegovi kolegi so praviloma v teh situacijah malo gledali v tla, mu vljudno zaploskali, temu hecnemu človeku z vzhoda, pač nemočni, ker se to dogaja.

Kaj je torej komisar? Komisar je pač močan politik, diplomat, ki sicer hkrati vodi neko področje, zna pa ob sprejemanju odločitev na ravni komisije na pameten in spreten način uveljavljati interese svoje države. Tega seveda politika ne sme izreči, tega ne more razlagati, a tako se danes odločajo o svojih komisarjih vse države. Seveda je zelo priporočljivo, da je strokovnjak na področju, ki ga vodi, ker to njegovo moč znotraj komisije, ki je najprej političen organ, še poveča. Enostavno rečeno: to je čim bolj izkušen in prevejan politik z mednarodnimi izkušnjami in diplomatskimi spretnostmi. Pri tem pa mora biti tudi izjemno močan pogajalec, spreten na tem podiju res velikih interesov, ki zna kakšno podporo »zabarantati« v korist svoje države. To ni lep posel, ampak zelo brezobziren.

Komisar Janez Potočnik je bil spodoben približek temu, najboljše, kar smo takrat imeli, zlasti ker je dolga leta vodil pristopna pogajanja, naučil se je bruseljskega političnega jezika, pri katerem bistveni del dogovora pogosto ostane neizrečen. Violeta Bulc ni imela nobene od teh značilnosti in znanj. To ne pomeni, da se ni verjetno trudila – ampak to so pač dobri nameni, z njimi pa vemo, kako je, pogosto so celo škodljivi. V njenem mandatu Slovenija beleži izjemno veliko političnih porazov, od odnosa komisije do arbitraže do nikoli omajanih zahtev komisije, da mora Slovenija prodati svoje državno premoženje, vključno z NLB, Adrio Airways, Fotono itd. To so njeni porazi in porazi Mira Cerarja kot predsednika vlade. V vseh navedenih primerih gre za ravnanje in odločitve komisije, ki bodo še dolgo odločilno vplivali na razvoj in moč te države.

Ali drugače rečeno: izbira evropskega komisarja je zelo resna zadeva. Veliko bolj kot dejansko mislimo v Sloveniji, kjer so nas politiki vedno znova poskušali prepričati, da pač ta oseba vodi neko področje, pri tem pa mora celo paziti, da ne zastopa interesov svoje države, ker je to kot da nespodobno. No, za Nizozemce, Nemce in Francoze itd. ni to nič nespodobnega, ampak je to glavni cilj tega imenovanja. In nihče tega ne skriva, seveda pa tega ne razglaša. Hecni komisarji prihajajo predvsem z vzhoda, kjer to vidijo zgolj kot funkcijo, ki si jo je nekdo zaslužil, ali kot funkcijo, kamor se odstavi nekdo, ki je moteč, kot funkcijo, ki je predvsem reprezentativna in finančno donosna.

Čas je torej, da izstopimo iz kluba držav, ki ne razumejo razsežnosti te funkcije. Žal ne kaže dobro. Čeprav bi bilo seveda z vidika bralnosti tega besedila najbolj oportuno našteti nekaj imen, ki bi ustrezala tem pogojem, ki smo jih izpostavili, se bomo tej mikavni možnosti izognili. Iz preprostega razloga: ker bi to vsakemu izmed teh kandidatov le škodovalo, glede na način, kako so se te razprave lotili politiki in mediji. Da je zadeva še zagatnejša, je resnih imen res malo. Lahko pa navedemo primer človeka, ki zaradi osebnih okoliščin in kazenske ovadbe na to mesto zagotovo ne bo predlagan, je pa tovrstna osebnost: to je bivši minister za finance Dušan Mramor. Mramor je eden redkih ljudi v tej državi, ki je na primer zmogel dosegati res velike premike na ravni evropske ekonomske politike, kar pomeni, da je zmogel obrniti tako smer ekonomske politike same komisije v korist Slovenije kot na primer prepričati o tem takratnega nemškega finančnega ministra Wolfganga Schäubla, ki je evropsko ekonomsko politiko dejansko kot siva eminenca določal. Večina imen, ki se danes vrti v javnosti, Mramorju ne seže niti do kolen.

Seveda pa lahko ostanemo tisti posebneži z vzhoda. Ne bi bilo tako presenetljivo.