Čas za izsiljene napake

dr. Bogomir Kovač

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Ekonomija

Evropske volitve so potrdile staro politično nakano, da v propadajočih politično-ekonomskih skupnostih spremembe pomenijo zgolj utrjevanje statusa quo. Politični obraz EU se bo spremenil zaradi nove sestave parlamenta, komisije in peterice vodilnih funkcionarjev, toda novi obrazi so zgolj pokritje za premik EU iz votlega v prazno. Preprosto, novo politično ravnotežje ohranja ekonomski status quo, nihče ne obeta drugačne ekonomske normale. Volitve so dokaz, da je demokracija v EU bolj formalna kot dejanska. Politični prostor se je razpršil, toda stare politične elite so izgubile premalo in nova populistična alternativa je dobila premalo, da bi kaj spremenila. Med znanilci pozitivnega političnega preboja so zeleni. Trajnostni razvoj in zeleni »new deal« postaja resna ekonomska usmeritev v političnem svetu, ki ne priznava alternativ.

Evropske volitve so fascinanten globalni politični projekt. V okviru povsem nedorečene politične tvorbe voli v parlament s 751 sedeži več kot 427 milijonov volivcev iz 28 držav. Letos je bila prvič po letu 1994 volilna udeležba več kot polovična, čeprav je evropska demokracija sila šepava. Namesto parlamenta ima osrednjo vlogo odločevalca evropski svet, vsa vodilna kadrovska izbira je v rokah dogovorov nacionalnih predsednikov vlad in ne legitimno izbranega parlamenta. EU je vedno rasla skozi iskanje izsiljenih političnih kompromisov in ekonomskih improvizacij. Zato volivci dobro vedo, da je njihov način življenja odvisen od nacionalnih in ne evropskih volitev. Leta 2014 so volivci pričakovali spremembe, toda Junckerjeva komisija in sedanji parlament z desnosredinsko politično prevlado je nista ponudila. Sedanji politični premiki so posledica tega.

Politična aritmetika novega evropskega političnega cikla je zgovorna. Evropski politični sistem desetletja temelji na omrežju dveh vodilnih povojnih strank, evropske ljudske stranke (EPP) in socialistov (S & D). Njuna koalicija je tokrat prvič izgubila večino (44 odstotkov v primerjavi s 54 v letu 2014). Nasprotno so populistične evroskeptične stranke z okoli 32 odstotki za las zgrešile tretjinski delež, s katerim bi lahko formalno blokirale sedanji razvoj EU. Sklepa sta dva. EU mora dobiti novo veliko koalicijo proevropskih strank, najverjetneje treh ali štirih poslanskih skupin, vsekakor sem sodijo še liberalci (ALDE) in zeleni. In drugič, politična ločitev je prvič postavljena na ravni dveh tretjin za in tretjine proti sedanji EU. Toda zadrega populistov je očitna. Na prevladujočem ekonomskem nacionalizmu in političnem zapiranju meja zaradi migrantov ne morete graditi nobene skupne alternative, tudi razpada EU ne.

EU je danes veliko bolj razdvojena kot leta 2014. Zato je Svet EU šibkejši kot kadarkoli. Hkrati ima polovica od 28 držav članic manjšinsko vlado, v desetih so zasidrani EU nenaklonjeni desni populisti, nove nepredvidljive volitve bodo letos v desetih državah. Tu je še brexit, sestop Merklove v Nemčiji, tudi Macronov poraz proti Le Penovi, vzpon Salvinija v Italiji, v Španiji so slavili katalonski independisti in Puigdemont … Proces političnega odločanja v EU bo torej še dolg in negotov, reformska pričakovanja pa jalova. Za nameček so politično-ekonomsko najbolj profilirane evropske liste, kot je bil recimo Varufakisov DieM25, politično povsem pogorele. Očitno med ljudmi ne šteje vsebina, temveč populistična poza.

V EU so bila doslej temeljna razvojna vprašanja usmerjena navznoter, danes in jutri pa je usoda EU bolj odvisna od soočanj z ZDA in Kitajsko, pa Rusijo in drugimi. Tu EU preprosto manjkata politična suverenost in identiteta klasične mednarodne državnosti, z lastno zunanjo politiko, celo vojsko … Še najlažje se bodo v EU zedinili okoli nove velike koalicije (EPP, S & D, ALDE), pa tudi že dogovorjenih politično-ekonomskih tem (brexit, ESM, nadzor meja, mednarodni sporazumi …). Manj navdušenja bo sredi mandata za skupno industrijsko politiko, solidarnostno shemo za brezposelne, morebitne sankcije zaradi politične samovolje in kršenja evropskih demokratičnih vrednot. Še najtežje bodo dobile podporo, zlasti zelenih in populistov, različne problematične finalizacije bančne unije (depozitna shema EDIS), fiskalne unije (proračunska in davčna reforma) in kapitalske unije (finančna regulacija), skratka resnejše ekonomske reforme. EU očitno postaja sistem, ki nima prave prihodnosti. To pa smo pod komunisti enkrat že doživeli.

Zeleni so edino pravo pozitivno presenečenje v tem izpraznjenem politično-ekonomskem prostoru. Novembra 2017 so v Karlstadu dobro zastavili smer progresivne evropske politike, ki v ospredje potiska ekologijo in ne ekonomijo, družbeno odgovornost namesto političnega izmikanja. Njihova politika sprememb in upanja se dotika varnosti in tudi globalnega položaja EU, zahtevajo drugačno zaščito, kot jo predstavlja desnica, so za bolj odprto, solidarno, pravično in demokratično družbo. Formula je očitno prijela, več kot trideset različnih strank je našlo skupen jezik, postali so vplivni v dvanajstih članicah, najbolj v Nemčiji. Prednost je, da so najbolje nagovorili mlade, največja slabost ostaja njihova politična obskurnost v večini članic, zlasti na vzhodu in jugu EU. Socialni in zeleni »new deal« je morda novo upanje za drugačno politično podobo EU, za novo post-2020 agendo. Alternativa torej je, če jo le želimo in zmoremo.

Na ravni EU je mogoča nova politična koalicija na bolj levi sredini, EPP bi morala končno prevzeti odgovornost za politični neuspeh EU. Ekologija je veliko bolj perspektiven politični cement kot protimigracijska ksenofobija. Če je brexit okrepil notranjo enotnost EU, bodo ZDA in Kitajska morda prispevale k njeni večji globalni prepričljivosti. V tenisu poznamo izsiljene napake. Morda pa v tem političnem ciklu za EU postanejo njeno edino upanje.