Plače

dr. Bogomir Kovač

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Ekonomija

Plačni sistem javnih uslužbencev je postal predmet paradoksalnih sistemskih protislovij in političnih preigravanj. Po desetih letih je sistem pred svojim samodejnim zlomom. Izredna seja državnega zbora sredi maja 2019 je zgolj dokaz, da politiki pri tem še vedno ne razumejo skoraj ničesar. Slovito Virantovo plačno reformo je postavila prva Janševa vlada, danes pa se ji prva odpoveduje. Šarčeva vlada nasprotno brani temelje sistema, ki postaja zgolj papirni tiger. Političnim bitkam za to oslovo senco ni videti konca. Enotni plačni sistem je največji Janšev socialistični projekt, ki ga danes branijo njegovi goreči nasprotniki. Ne eni ne drugi ne dojamejo, da sedanje anomalije niso napake, temveč sistemska protislovja. Zato rešitev ni reforma sedanjega plačnega sistema v javnem sektorju, temveč njegova opustitev.

Zgodba o sistemu plač v javnem sektorju je dolga, a poučna. Plačni sistem v sistemu socialističnega samoupravljanja določajo s samoupravnimi sporazumi in družbenimi dogovori. Svojo staro nepreglednost in kaotičnost je ohranil tudi v novi državi, zakon o plačah nadgrajuje 44 dodatnih predpisov, več kot 80 plačnih dodatkov, kolesje plačnih nesorazmerij poganjata moč sindikatov in nemoč države. Seveda se plače funkcionarjev urejajo s posebnimi zakoni, kot se za novo demokracijo spodobi. Novi zakon o sistemu plač leta 2002 ima skupen sistemski okvir, izenačil je uslužbence in funkcionarje, postregel z večjo primerljivostjo in preglednostjo, toda do njegove prave uveljavitve ni prišlo, ker so manjkali ključni izvedbeni dokumenti in kolektivne pogodbe. Leta 2005 je Janševa vlada zastavila široko polje pogajalskih in delovnih skupin, cilj ni več skupni, temveč enotni plačni sistem s kolektivno pogodbo za celoten javni sektor. Po šestletnih pogajanjih o ustreznih razmerjih plač posameznih poklicnih skupin smo leta 2008, tik pred jesenskimi volitvami, dobili novo sistemsko in zakonsko rešitev.

Virantova plačna reforma velja za triumf Janševe vlade, toda gre za eno ključnih zmot.

Zakon o sistemu plač (ZSPSJ) postreže s čudovito matrično konstrukcijo. Vsi javni uslužbenci in funkcionarji so razdeljeni v enajst plačnih skupin, devet tarifnih razredov, vsak je razvrščen na delovno mesto glede na plačne razrede od 1 do 65. Dobili smo torej enoten sistem, ki pokriva in določa vse, centralizira odločitve in s pravili avtomatizira vsakršno možno diferenciacijo plač. Virantova plačna reforma je postala več kot zgleden primer plačnega reinženiringa, kakršnega se ne bi sramovali niti ruski komunisti leta 1918. Težave teh planskih matrik so stare, zablode pa tudi. Vsaj tri so usodne. Najprej, nikoli nobena planska konstrukcija ni popolna, vedno matriki manjka kakšna vrstica ali kolona. Drugič, vse njene nujne dopolnitve so prvi korak, ki ogroža sistemsko monolitnost, koherentnost in celovitost. In na koncu, vsaka konkretna izvedba sistema je večno popravljanje anomalij, vsaka sprememba je reforma sistema, ki ga dejansko razkraja. Sistem je na koncu bolj ideologija kot politika, vsi se ga oklepajo, čeprav ne deluje. In v tej zanki blasfemičnosti plačne reforme tičimo danes.

Plačni sistem v javnem sektorju nikoli ni zadihal s polnimi pljuči, zalomilo se je na področju zdravstva, potem tudi drugje. Danes ne ustreza ne zdravnikom ne šolnikom, ne vojakom in policistom, nekateri bi radi izstopili, drugi zahtevajo njegovo korenito spremembo. Za nameček je uvajanje sistema sovpadalo z veliko finančno, ekonomsko in politično krizo. Prvi koraki novega plačnega sistema v obdobju 2008–2009 so odpravljali plačna nesorazmerja in navzgor prerazporejali plačne razrede, oboje je povečalo plače v času akutne krize. Sledil je padec vlade 2011, sledili so prisilna fiskalna konsolidacija, zamrznitev sistema in nižje plače. Če so na začetku uvajanja sistema grešili z zvišanjem plač, so zadnja leta izgubili nadzor nad zaposlovanjem. Sedanjo politično godljo in kaos je z ločenimi pogajanji in popuščanji zakuhala Cerarjeva vlada, spet v zdravstvu, sledili so še drugi. Šarčeva koalicija pa je spomladi 2019 pred dilemo, ali klinično mrtev enotni plačni sistem temeljito popraviti ali opustiti in zamenjati. Toda s čim in kako?

Analiza OECD je leta 2011 razmeroma dobro opazila prednosti in slabosti slovenske plačne reforme. Reforma je nedvomno odpravila plačni kaos, s centralizacijo lažje fiskalno obvladujemo maso plač, toda sistem je okoren, nima jasnih okvirov možnega povečanja plač, premalo je fleksibilen pri nagrajevanju posameznikov. Sistem je preprosto preveč centraliziran in tog, premalo vsebinski in razvojen. Prožnost mora doseči na vseh ravneh, to pa zahteva decentralizacijo in večjo avtonomijo vodenja, načrtovanja in usmerjanja kadrovske politike. Enotni plačni sistem je javni sektor zbirokratiziral in ga onesposobil na ključnem kadrovskem področju, zato pa imamo danes razvojne probleme v sektorju »države«. Očitno je osrednja anomalija nestimulativno napredovanje javnih uslužbencev, premalo dodatkov za učinkovitost, kakovost in rezultate dela, skratka imamo nestimulativen in premalo fleksibilen plačni sistem. Danes ponuja zavoženo metodologijo ocenjevanja delovne uspešnosti, ostaja brez pravih kompetenčnih modelov in ne spodbuja transformacijskega vodenja. Dejansko smo tam, kjer smo že bili.

Enotni plačni sistem v javnem sektorju po desetih letih opotekajočega delovanja in improvizacij ni ponudil ničesar odrešilnega. Plače niso zgolj plačilo za delo ali fiskalno breme, temveč ključni del kadrovske politike javnega sektorja. Tu so poanto zgrešili vsi. Moramo ga razstaviti, da bi ga ponovno povezali, toda ne tam, kot doslej. Skupen je samo javni okvir, plačna dinamika rasti, vse drugo moramo decentralizirati in individualizirati. Namesto Nemčije naj bo zgled Švedska. Do takrat pa, kot pravijo Primorci, »puste stat«.