Barva stiske, barva upanja

Janko Lorenci

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Kolumna

Kaj je tako okrepilo zelene stranke na zadnjih evrovolitvah, je bolj ali manj jasno: najprej čedalje očitnejša okoljska kriza in s tem povezani strahovi, nato omajano zaupanje v etablirano sredinsko politiko. Svoje je prispeval tudi jezni glas mlade generacije – fenomen Grete Thunberg.

Dobro je, da je stara sredinska politična naveza (konservativci in socialdemokrati) izgubila večino in bo morala iskati zaveznike. Tako lahko zeleni na evropski ravni in v posamičnih članicah postanejo jeziček na tehtnici in del oblasti. Prav ta prestop v sfero odločanja je pogoj, da lahko kaj res premaknejo.

Politika kot celota krvavo potrebuje močan, surov ekološki pospešek. Sredinska politika ga ne zmore – to boleče kažejo nove in nove poškodbe okolja. Populisti in skrajna desnica gradijo zgolj na zanikanju – nič priseljevanja, podnebne krize ni, EU se ne sme bolj povezati – in ne prinašajo niti trohice zelenega. Tako imenovana nova levica ima prav, ko krizo okolja povezuje s kapitalizmom, vendar ni izrazito zelena, hkrati pa iz različnih razlogov ne najdeva širše podpore. Zeleni so edini zunaj tega glavnega toka, ki resno postavljajo okoljske zahteve in hkrati privabljajo vedno več volivcev. So tudi najbolj pozitiven izid evrovolitev.

Toda kakšni so zeleni sami po sebi? Posploševati je težko, a v glavnem so zelene stranke v okoljskem pogledu v primerjavi s sredinsko politiko radikalne, socialno kar občutljive, s sistemom, se pravi z neoliberalnim kapitalizmom, glavnim krivcem za propadanje okolja, pa bolj ali manj sprijaznjene. Težko bi torej rekli, da so ekološko zavzete in družbeno res kritične.

Zato je toliko bolj nevarno, da bi okoljska problematika požrla, izrinila socialno-ekonomsko, češ, grozi nam uničenje okolja, to je grožnja vseh groženj, vse drugo, na primer socialo, bolno neenakost itd., lahko zanemarimo. Tako sklepanje je seveda zgrešeno ali zavestno zavajajoče – propadanje okolja je izrazito družbeno pogojeno, grozeča ekološka katastrofa je v bistvu katastrofa prevladujoče ureditve, njenih zahtev po nenehni rasti, posvečenosti dobička, spodbujanju potrošništva, podrejenosti ekonomskemu fetišizmu. Če bi zelene teme na tak način posrkale družbene, bi bila oškodovana družba in okolje. Že tako skuša etablirana politika z brenkanjem na socialne strune izigrati ambicioznejše okoljske zahteve, češ če bodo izpolnjene, ne bo delovnih mest itd. Bistveno je torej, da se družbene in ekološke teme ne izključujejo, ampak dopolnjujejo.

Glede moči in dosega zelenih strank je pametno biti previden in ne gojiti velikih iluzij. Pod pritiskom razmer bodo evoluirale, a za zdaj so premalo zahtevne glede družbenih sprememb, potrebnih za zdravljenje okolja, na primer glede nuje, da razvoj usmerja politika, ne kapital. Toda scela so absolutno koristne, saj potiskajo okolje v ospredje, zahtevajo konkretne ekološke popravke, postajajo politično močne in lahko v oblastno sfero prinesejo ekološki zasuk. Njihova krepitev je del postopnega okoljskega treznjenja, žal obupno počasnega.

Slovenija je brez resnih zelenih strank. V tem pogledu spada na ekološko zaostali jugovzhod Evrope in v splošni vzorec, ki pravi, da so zelene stranke praviloma močne tam, kjer so družbe bolj razvite. Položaj je zdaj nekako tak: okolje se tudi pri nas slabša, etablirane stranke so okoljsko zaostale, ljudstvo pa je ekološko kar ozaveščeno oziroma prestrašeno. Tako obstaja vakuum, lakota po močni zeleni stranki ali univerzalni stranki z močno zeleno noto.

Delna izjema v okoljsko gluhi politiki je Levica. Po genezi (nastala je z združitvijo z zelenim Trsom), ideološko (edina problematizira sistem in ga povezuje z okoljsko problematiko) in glede na dejstvo, da je mlada in nespečana z lobiji, je tako rekoč poklicana, da se izrazito usmeri v zeleno. Doslej tega vakuuma, te priložnosti za preboj ni izrabila. Prepozno še ni. Ozelenitev ji narekujejo tudi volilni razlogi. Stranka ima velike, čeprav medijsko nepriznane zasluge za povečano socialno občutljivost Šarčeve vlade. Vendar je s to poudarjeno usmeritvijo za zdaj dosegla volilni zenit. Omejuje jo tudi struktura volivcev, verjetno podobna strukturi volivcev nemških Die Grüne – ti so urbani, ekološko zavzeti, izobraženi, multikulturni … Toda bazen teh volivcev je dokaj omejen. Ekološka tesnoba je bistveno širša, zajema tudi volivce drugih strank in nevolivce. Levici se torej naravnost vsiljuje, da volilni doseg razširi tako, da poleg socialne komponente kot izrazito prioriteto postavi še okolje. Tako bi nase še trdneje navezala tudi dosedanje volivce.

Pri tem seveda ni nikakršna skrajna stranka, za kakršno jo razglašajo desnica in deloma mediji. Tudi množica znanih ekonomistov (npr. Stiglitz in Piketty), politikov (Sanders), družboslovcev in ekologov govori, da je treba kapitalizem v sedanji obliki že zaradi okolja čim prej pokopati. Skratka, Levica ima močan, a neizkoriščen volilni potencial in je tako rekoč narejena za to, da si pribori zeleni primat. Stranke bodo začele zanj prej ali slej tekmovati, podobno kot na primer okolje nenadoma odkrivajo mnogi okoljsko zaspani novinarji. Kar je bolje kot nikoli. Toda pri zelenosti gre seveda tudi za verodostojnost. Če bi se za zeleno razglasila na primer SDS ali NSi, bi bil to debel blef – ne moreš v isti sapi govoriti o ekološkosti in zganjati skrajnega desničarstva ali trdega neoliberalizma ali pa obojega hkrati. To preprosto ne gre skupaj.

A Levica se bo morala za zeleni primat pošteno potruditi in se deloma preurediti – se zlasti kadrovsko odpreti in povezati z okoljskimi skupinami. Evrovolitve so jo posvarile.