Ples v maskah

Janko Lorenci

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kolumna

Našo sosedo Avstrijo čakajo po evropskih volitvah jeseni še predčasne parlamentarne volitve. Zakuhala jih je afera Ibizagate. Fatalni video, posnet v razkošni vili z mnogimi skritimi kamerami, je razdrl vladajočo Kurzevo koalicijo in razkrinkal Strachejeve svobodnjake – tipične desne ekstremiste, ki vidijo v državi in medijih plen, se delajo poštene in vnete za male ljudi, v resnici pa so mahnjeni na moč in denar. V Avstriji je na oblasti sodrga, je zapisal publicist Robert Misik.

Afera je razgalila tudi kanclerja Kurza, zvezdo in mladi up evropskih konservativcev. Leta 2017 je sklenil koalicijo s svobodnjaki in jih tako potegnil iz političnega geta. Hladni računar zdaj govori, da takrat ni imel izbire, v resnici pa je Stracheja hotel ob sebi, ker je bil zanj najudobnejši partner. Dobro je vedel, da se spušča v španovijo s stranko, ki ima tesne stike tudi z neonacisti. Po objavi videa je Kurz teatralno rekel: Dovolj je dovolj. Toda pred tem ga niso motile niti besede, kakršne je izrekel svobodnjaški notranji minister Kickel: »Pravo mora slediti politiki in ne politika pravu.« To je blizu esenci fašizma, je zapisal Spieglov kolumnist, saj pomeni zanikanje delitve oblasti, pripravo na firerski princip in totalitarni pogled na svet.

Senzacionalni video je deloval kot bomba, a je dvoumen. Po eni strani je snel masko in zrušil nevarnega politika (Stracheja), nato pa še Kurza. Po drugi strani je plod očitne mahinacije. Posnet je bil pred dvema letoma, uporabljen pa šele zdaj, tik pred evrovolitvami. Avtorji so hoteli doseči dramatične politične posledice v Avstriji, morda tudi širše. Toda glavni naročnik videa ostaja skrit. Mogoče so različne razlage. V ozadju je lahko kriminalno-poslovni podvig, namenjen izsiljevanju Stracheja ali prodaji vročega materiala temu ali onemu interesentu. Morebiti so vpletene najrazličnejše tajne službe. Motive bi lahko imela tudi politična konkurenca. Kurz namiguje na socialne demokrate, ki bi s Strachejevim padcem znova postali resen kandidat za tradicionalno veliko koalicijo z ljudsko stranko. Ker je Kurz na evrovolitvah že po objavi videa dobil veliko dodatnih glasov, ima navsezadnje motiv za komplot tudi on. Kakorkoli, nejasno avtorstvo videa je idealen teren za teorije zarote. Toliko bolj, ker velik del videa ostaja javnosti neznan in utegne proizvesti dodatne učinke.

Kdor tak material objavi, je lahko orodje informanta, instrumentaliziran. Spiegel in Süddeutsche Zeitung, ki sta posnetek objavila, zato razlagata svoje razloge za objavo. Vira ne navajata, saj je varovanje tega »morda najvišja dobrina«, kot pravi Spiegel v svojem zagovoru. Video je objavil tik pred volitvami zato, ker ga je dobil malo prej. Ko je preveril njegovo pristnost, je tehtal, kaj je pomembnejše: interes informanta ali interes javnosti, da zve za vsebino videa. Ker smo presodili, da je javni interes pomembnejši, je bila naša dolžnost video objaviti ne glede na motive informanta, piše glavni urednik tednika. In dodaja: Nenavadno je bilo delati z materialom, ki je bil očitna past. Čeprav izraz past ni povsem ustrezen, saj bi lahko Strache iz vile odšel takoj, ko je začel od domnevne Rusinje dobivati sumljive ponudbe.

Kaj bo afera prinesla dolgoročno, ni jasno. Za zdaj je najpomembnejše to, da je spodnesla Kurzev eksperiment: kancler, uradno vzoren demokrat, je v uradno vzorni demokratični državi dvignil na oblast skrajno desnico – nalezljiv, nevaren zgled v današnji razburkani, zmedeni Evropi. Minule evrovolitve k sreči kažejo, da se tak gnili eksperiment na ravni EU ne more ponoviti. Kurzu je afera zakuhala nezaupnico, mu trenutno zožila izbiro koalicijskih partnerjev in ga s tem oslabila, toda dolgoročno mu lahko celo koristi, če se bodo razočarani Strachejevi volivci trajneje preselili k njemu. Svobodnjaki si bodo najbrž opomogli. V spačenem svetu volivcev skrajne desnice je vsa politika skorumpirana in manipulantska. Naši niso torej nič slabši, si bodo rekli Strachejevi privrženci in se prej ali slej vrnili k njemu.

Strache zdaj igra žrtev politične zarote, Kurz pa nastopa kot čisti, a opeharjeni demokrat. Oboje je zaigrano. Kurz, zelo priljubljen kljub nečisti politični zvezi ali pa – strašljivo – tudi zaradi nje, je zaradi videa začasno izgubil oblast, pred tem pa si je s Strachejem umno delil delo: svobodnjak je ustvarjal histerično nacionalistično in protibegunsko ozračje, Kurz pa je počenjal tisto, kar je Schröder 15 let prej delal v Nemčiji: krčil socialno državo in tako hočeš nočeš pripravljal teren za skrajno AfD. Skratka, kancler nedolžnega otroškega obraza je vladal tako, da bodo v alpski republiki še naprej uspevali skrajni desničarji, da bodo mediji pod pritiskom, da se bo širil klientelizem, da bo meja s Slovenijo še naprej priprta. Kurz je s svojim lepim videzom in skritim makiavelizmom po svoje nevarnejši od Stracheja in zaslužen, da dežela, razkosana po prvi in spečana s fašizmom v drugi vojni, slabo preboleva preteklost.

Izdajalski video je deloval koristno, glede na šokantno vsebino pa v bistvu pod pričakovanji. Sicer pa manipulacije po zgledu Ibizagata ne morejo biti način boja proti povsod razsejanim strachejem. Če sam nastavljaš take pasti, si prej ali slej tak kot tisti, ki ga loviš. Pravi način je, da se sredinska politika temeljito korigira in ni več izgovor za skrajneže. Toda ves kontekst afere Ibizagate govori, da bo Kurz ostal Kurz, zunaj uj, znotraj fuj, volivci pa ga bodo jeseni znova dvignili na vrh. Idila onstran Karavank je varljiva.