Biti Srb

Heni Erceg

21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Hrvaška

Veste, kako je biti Srb na Hrvaškem? Večina Hrvatov bi na to v resnici ironično vprašanje s plakata, s katerim je vodilna srbska stranka nastopila pred evropskimi volitvami, odgovorila, eh, ti Srbi, morali bi biti srečni že zato, ker jim je sploh dovoljeno živeti na Hrvaškem, manjšina pa bi malodušno ugotovila, da se Srbom godi enako slabo kot Hrvatom. Iz odgovorov torej razberemo bodisi nezatrto nacionalistično sovraštvo bodisi popolno nezanimanje za nedopustno bridko usodo naroda, katerega pripadniki so se, občutno zdesetkani, odločili, da bodo vendarle še naprej živeli na Hrvaškem, ker so se tu rodili, ker so njihovi predniki tu živeli več stoletij, ker so tu preživeli pogrome nekdanje ustaške države, čeprav jih danes pesti novi hrvaški fašizem.

Odgovor bi se zato moral glasiti: težko je, celo nevarno danes biti Srb na Hrvaškem, v državi, v kateri je na volitvah za evropski parlament skoraj sto tisoč glasov dobila ženska, ki ustaško uniformo šteje za nepogrešljiv kos svoje garderobe, ki brez zadržkov trdi, da ustaško gibanje ni bilo zločinsko, in kar ne more prehvaliti voditelja nekdanje nacistične države Anteja Pavelića, ki mu je nekoč že uspelo rešiti srbsko vprašanje na Hrvaškem – z odprtjem taborišča Jasenovac.

Toda hudič je imel mlade in nova Hrvaška se je spet prizadevno lotila »zmanjševanja števila Srbov«, več kot 200 tisoč jih je bilo izgnanih, ostalo jih je le štiri odstotke, čeprav so včasih sestavljali 12 odstotkov prebivalstva Hrvaške. Toda niti ta skromni odstotek ni dovolj, da bi s hrvaškimi Srbi nehali ravnati kot z Judi v Nemčiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja, še več, nasilje v najrazličnejših oblikah se po vstopu Hrvaške v EU stopnjuje in vsekakor ponuja grozljiv odgovor na vprašanje, kako je biti Srb na Hrvaškem.

Radoje Petković je bil ugleden član srbske skupnosti, živel je v bližini Reke, imel gradbeno podjetje in bil politično dejaven v Srbski demokratski stranki. Tistega jutra je pil kavo v nekem bifeju in nemara razmišljal, kako je biti Srb na Hrvaškem, ko ga je nenadoma napadel nasilnež in ga treščil s pestjo. Tudi ko se je zgrudil na tla, ga je napadalec še naprej mlatil, še in še, celo po tem, ko se je Petković onesvestil. Radoje Petković je padel v komo in je pred dnevi umrl. Je morda kdo od navzočih žrtvi priskočil na pomoč? Ali pa prav v tem zaničevanja vrednem, nespodobnem odvračanju pogleda tiči odgovor na vprašanje, kako je biti Srb na Hrvaškem? Ker če ne bi bilo nadzornih kamer, napadalca, torej morilca, sploh ne bi ujeli. Še naprej bi mirno živel med imenitnimi sodržavljani, ki se nočejo vpletati, tako, kot je živel leta in leta, ta Ilija Glavić, ki se je na Hrvaško zatekel iz Bosne, kjer se je rodil in kjer je na seznamu ljudi, osumljenih hudih vojnih zločinov, pretepanja do smrti in posiljevanja v taboriščih za srbske civiliste v Bosanskem Brodu. Zato je ta zločinec novi dom našel na Hrvaškem in ni edini, ki je tako prišel do hrvaškega državljanstva.

Se bo kdo čudil sodnemu epilogu tega primera v državi, v kateri je dovolj, da spregovoriš ekavsko, pa nemudoma dobiš odgovor na vprašanje, kako je biti Srb na Hrvaškem? Odgovor v obliki pretepanja do smrti ali težkih pesti, kot so jih občutili štirje mladi na Braču približno takrat, ko je ugašalo življenje Radoja Petkovića. Ki ga je ubil vojni zločinec, za katerim poizvedujejo oblasti, a se uspešno skriva na Hrvaškem.

Štiri mlade, med njimi tudi krhko dekle, so do krvi pretepli na zloščeni obalni promenadi v Supetru na Braču, kjer so sezonski delavci. Prišli pa so iz Vukovarja, navideznega simbola medvojnega trpljenja Hrvaške, mesta, ki je najboljši dokaz skupne domoljubne laži vseh hrvaških političnih elit.

Še danes porušen, prezrt, gospodarsko uničen, nacionalistično zadrt, pogreznjen v globoko sovraštvo do Srbov, ki so pred vojno sestavljali polovico prebivalstva, zdaj pa tam živi komaj kateri. Mladi so s trebuhom za kruhom iz Vukovarja prišli na Brač in tam delali v strežbi, nazadnje pa so jih divjaško pretepli – kakih 20 ljudi je planilo nanje z vzklikom: »Kje so Srbi?« Se bo kdo čudil tudi sodnemu epilogu tega zločina iz sovraštva, za katerega bodo storilcem najverjetneje izrekli smešno nizke kazni? Za zdaj pa se večina Hrvatov na vso moč čudi odzivu županje Supetra, ki je nemudoma odrekla denarno podporo Torcidi, navijaški skupini, katere privrženci so premlatili te mlade. Tako ali tako je županja očitno Alica v čudežni deželi, nenavaden primerek političarke, saj ni hotela odobriti niti donacije za ustaški semenj v Pliberku s pojasnilom, da je »Supetar denar že dal, vendar za proslavo obletnice antifašističnega boja, v katerem so sodelovali tudi številni Bračani«.

Sočasno je kokoš iz predsedniških dvorov, odgovorna za varnost vseh državljanov, obsodila »vsakršno nasilje« in dodala, da je po njenem mnenju »Hrvaška varna država dobrih ljudi, ki se sramujejo posameznikov, katerih vedenje kazi podobo domovine«. Dobri ljudje, ki se molče »sramujejo« nasilja nad Srbi in so s tem soodgovorni zanj. Tudi za nasilno smrt Radoja Petkovića. Dobri ljudje v »varni« idilični državi, kakršna je Hrvaška v očeh svoje predsednice, ki govori kot kakšna turistična piarovka. Točno zaradi tega Hrvaška nima izbire, ampak ostaja ujeta v pozivu Ubij Srba, mala fašistična tvorba, kjer se na vprašanje, kako je biti Srb na Hrvaškem, dan za dnem odgovarja z zverinskim besom, sovraštvom in pestmi.