Od Julije do lady Macbeth

dr. Bogomir Kovač

12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Dve od štirih najvplivnejših evropskih političnih mest bosta v prihodnosti zasedli ženski, Ursula von der Leyen (EK) in Christine Lagarde (ECB). Druga dva zakulisna izbranca sta David Sassoli na čelu parlamenta in Charles Michel kot predsednik evropskega sveta. Politična igra Nemčije in Francije, Merklove in Macrona, ne more biti bolj povedna. Stara naveza igra mimo dogovorov in demokratičnih pravil z novim nočnim kadrovanjem in ženskim sporočilom. Kot da bi institucionalno krizo EU in izpraznjeno vsebino lahko v naslednjih letih rešili slamnati možje in ženski princip vodenja. Ekološka in socialna, političnoekonomska in geostrateška protislovja EU se spet rešujejo s kadrovskimi spletkami. Evropa je bila v svoji protislovni mitološki zgodovini vedno in predvsem ženska, v dobrem in slabem. V teh kriznih razmerah se očitno vrača k svojim koreninam, ženski identiteti. Toda ali bo to zadostovalo?

Izsiljene rešitve zagotovo niso pravi odgovor na pričakovanja in obljube evropskim volivcem. V teh tednih smo lahko videli vse razen demokracije, ki temelji na svobodi volilne izbire, avtonomiji oblasti, ravnotežju moči in dogovorjeni proceduralnosti. Predvolilna parlamentarna igra z vodilnimi kandidati, Webrom in Timmermansom, nekakšna politična personalizacija evrokratov, je pokopana. Podobno velja za zakulisni upor višegrajske skupine in evropskih populistov in obskurno promocijo Hrvata Plenkovića. Obveljal je star in večkrat preverjen dogovor dveh vodilnih držav, Nemčije in Francije, glede delitve oblasti, funkcij in odločanja. Nemčiji pripada vodenje komisije, Francozi prevzamejo ECB. Najvplivnejši funkciji dobita ženski obraz, da bo lažje prikriti vsebino, obe moški vlogi sta dejansko obstranski. Parlament je s takšno povolilno rešitvijo že vnaprej obsojen na politično životarjenje, evropski svet pa dejansko vodijo predsedniki vlad vodilnih evropskih držav. Izbira vodstvene ekipe EU je najboljši dokaz, da je politična igra za njeno preživetje očitno izgubljena.

Poglejmo zgolj tri pomembne vsebinske poudarke. Vedno novo uprizarjanje nočne demokracije je že dolgo dokaz bankrotirane politične legitimnosti EU. Njenega demokratskega primanjkljaja sedanje evropske volitve niso zmanjšale, temveč so ga poglobile. Politične elite so ponovno izigrale kredibilnost evropskih institucij. In to bodo najbolj izkoristili prav demagoški desni populisti, razni Salviniji in Orbáni. Drugič, neoliberalna ekonomska agenda živi z Lagardovo dalje, kljub usodnim napakam v sedanji krizi. Lagardova je danes na čelu MDS, ki pod njenim vodstvom ni zmogel vsebinsko zastaviti nove mednarodne ekonomske ureditve (Bretton Woods III). Trgovinske vojne so danes posledica globalnih neravnotežij plačilnih bilanc, za katerimi stojijo pritlehne razlike med stopnjami investicij in varčevanja vodilnih držav sveta. Nemce bo v imenu ECB morala prepričati, da v času ničelnih obresti, prenizke inflacije in trhle gospodarske rasti ne smejo varčevati, temveč v imenu EU trošiti. Nemčija je namreč skupaj z Italijo, seveda z nasprotne strani, najbolj problematičen del EU. In na koncu, von der Leynova, politična izbranka Merklove, samo potrjuje šibkost EK v razmerju do vodilnih politikov držav. Pred leti se je zavzemala za EU kot nekakšno federalno Švico, Nemčijo ali ZDA, za EU kot obrobno in politično unijo, blizu ji je Trumpova Amerika. EU znotraj takih zastavkov ostaja bolj paravan za politične igre vodilnih na račun obrobnih držav, bogatih elit na račun revnih. Von der Leynovo trenutno odlikuje ženska podoba simpatične političarke, čudaških idej in protislovne vsebine. Toda EU bi potrebovala karizmatično Merklovo in drugačne vsebinske poudarke.

Prav ženska politična preobleka je v tem trenutku osrednji argument političnih sprememb, čeprav pomeni bolj diskreditacijo kot afirmacijo ženskega principa v politiki. Ženske običajno prinašajo drugačen pristop, načelno bolj odprt in povezljiv, vključujoč in zaupljiv, asertivno vedenje je bistvo njihovega drugačnega vodenja. Številne menedžerske študije dokazujejo pozitivne učinke ženskega vodenja, tudi mešanih vodilnih ekip, toda ženske ostajajo na vodilnih mestih v biznisu in politiki daleč od primerljive reprezentativnosti. Svet danes vodijo moški in njihovi pristopi preprosto ne ustrezajo kompleksnosti in občutljivosti sodobnega sveta. Igra številk pove vse. Demografska polovica ženskega prebivalstva ima danes v svetu globalne demokracije zgolj četrtino zastopnic v parlamentih, junija 2019 zgolj 11 žensk na svetu vodi svoje države in 12 jih je na čelu vlad, petino žensk srečamo med ministri na globalni ravni, slabo tretjino v EU. Toda dve državi, kjer ženske prevladujejo v politiki, Kuba in Ruanda, ne slovita ravno glede političnih svoboščin, in ženska enakopravnost je zgolj ena od njih. Jacinda Ardern z Nove Zelandije ali Katrin Jakobsdottir z Islandije, veliki voditeljici malih držav, nista isto kot izgubljena Britanka Theresa May ali sporna Mjanmarčanka Aung San Su Či. Ženska vsebinska drugačnost, ne zgolj slog vodenja, se mora šele potrditi. Od napredne alternative do antipolitike moškega sveta pa je dolga in naporna pot. Za zdaj von der Leynova in Lagardova nista porok niti za drugačen slog vodenja, še manj za spremembe ciljev in politik evropskih institucij.

Hipoteza, da vodilni ženski na vodstvenih funkcijah EU lahko prineseta razvojni zasuk, večjo učinkovitost in legitimnost evropskih institucij, stoji na trhlih nogah. Obe sta bolj znamenje starih političnih zablod kot znanilki novih časov in drugačnih pristopov. Od mitološko ljubke Evrope, hčerke kralja Agenorja, smo prišli do EU ostarelih dam kot nadomestka brezzobih moških prdcev. Žal se tu uresničuje stara Shakespearova moška resnica. Vse ženske, tudi Evropa, začnejo kot Julije in končajo kot lady Macbeth.