G20 je del problema

dr. Bogomir Kovač

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Vsakoletno srečanje svetovnih voditeljev skupine G20, ki je bilo konec junija v Osaki na Japonskem, ni prineslo odrešujočih rešitev. Globalni problemi se kopičijo. Zadevajo podnebne spremembe in energetiko, globalizacijo in svetovno trgovino, digitalno prihodnost in sedanjo neenakost. Svetovna ureditev z ZDA na čelu razpada, spreminja se geostrateška podoba sveta, vojne vse bolj ogrožajo svetovni mir. G20 očitno želi postati nov paravan postmodernega multilaterizma, z ohlapnim mednarodnim pravom, brez prave politične legitimnosti. Zato niha med starim ekonomskim liberalizmom in novo avtoritarno politiko.

Skupina G20 je forum 19 razvitih in razvijajočih se držav z EU kot nedržavno entiteto. Merila nabora nikoli niso bila jasna in transparentna, prav vključitev EU dokazuje, da gre bolj za mrežni kot za meddržavni projekt. Toda G20 je impresivna združba, zajema 86 odstotkov svetovnega BDP, 77 odstotkov globalne trgovine, 64 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vsekakor je G20 veliko boljše nadomestilo za G7, klub najbogatejših držav kapitalističnega centra, ki šteje slabo polovico svetovnega BDP in desetino svetovnega prebivalstva. G20 je nastal leta 1999 kot odgovor na azijsko finančno krizo, povezoval je finančne ministre in centralne bankirje. Z washingtonskim srečanjem konec leta 2008, po izbruhu velike svetovne finančne krize, pa se je G20 spremenil v srečanje svetovnih voditeljev. Današnji G20 je torej politični otrok velike krize svetovnega kapitalizma.

V obdobju 2008–2010 so se prav tod ukrojile odločilne protikrizne strategije, G20 je postal osrednji politični forum mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Vodilne finančne in ekonomske teme je zadnjih deset let razširil na mednarodno politiko, globalne vojaške, ekološke in socialne teme, kot so terorizem in vojna žarišča, podnebne spremembe in neenakost. Vsako leto forum vodi druga država, ki določa agendo razprav in nabor srečanj ministrov z različnih področij. G20 nikoli ni dosegel intelektualne prodornosti in širine Davosa, toda njegov politični vpliv je veliko večji. Razmerje med razvitimi in razvijajočimi se državami nikjer ni tako izenačeno, srečanja na vrhu so vedno presegla gospodarski embargo in politične izključitve. Toda vse širša zastavitev tem in ohlapen mednarodni okvir bolj koristita abstraktnim političnim sporočilom kot konkretnim ukrepom. Tudi končna politična deklaracija iz Osake je polna praznih strateških zaobljub.

Japonsko enoletno predsedovanje je vseskozi pod pritiski geopolitičnih nasprotij, kakršnih ta neformalni klub še ni doživel. Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko, hladna vojna Zahoda in Japonske z Rusijo, težave s Savdsko Arabijo, iranska jedrska kriza … Že Buenos Aires je lani pokazal, da je politični uspeh celo oblikovanje skupnih deklaracij, dejansko pa ni v odnosih med državami in pri reševanju težav nobenega napredka. Podobna usoda je doletela skupno izjavo iz Osake. Veliko govoričenja o nujnosti sodelovanja in naboru ciljev, malo pa konkretnih korakov za preseganje medsebojnega nezaupanja in nacionalnih egoizmov. Premier Abe, konservativni liberalni demokrat, je poudarjal, da je G20 opora globalnemu ekonomskemu liberalizmu. Ta naj stavi na prihodnost digitalne družbe 5.0., ki postavlja v ospredje globalno javno dobro informacijskih tehnologij, manj pa sporne človekove pravice, svobodo in enakost ljudi. Namera je izzvenela v prazno.

Dva stebra Osake, podnebne spremembe in vključujoča družba, bolj temeljita na tehnoloških spremembah kot na političnih dogovorih. Digitalna ekonomija je od nemške pobude 2017 novi modus vivendi, toda bistvo G20 je ekskluzivno politično komuniciranje. A kako to zagotoviti, če G20 leta 2020 prevzamejo Savdijci in G7 Trumpovi v ZDA. Za zdaj je G20 dežnik za zasebne politične agende z različnim ozadjem. Macron in Trudeau, osrednja zagovornika multilaterizma, imata politične težave doma, EU bremenijo brexit in lastne volitve. Trumpa je v Osaki zanimal fototermin na severnokorejski meji, Xi je prodajal luknjičavo kitajsko vedro nove svetovne ureditve, Putinu je G20 priročno nadomestilo za G7 … Če G20 ostaja politični prostor srečevanja, potem potrebuje politični format pogostih srečanj na temo spornih vprašanj in sprtih držav. Če želi povečati učinkovitost odločanja in delovati kot nekakšna svetovna vlada, bi moral natančneje določiti pravila igre in dobiti mednarodni mandat. Če mu gre za večjo legitimnost, potrebuje jasno določitev odgovornosti in večjo transparentnost delovanja do lastnih ljudi in preostalega sveta. Brez tega je G20 obsojen na neuspeh.

Krizni menedžment 2008–2009 in štirje stebri globalne finančne reforme so doslej največji uspeh G20. Toda reševal je problem finančnega kapitalizma v centru, učinki drugod so manj spodbudni (WB, 2018). Japonska letos načrtuje osem srečanj na ministrski ravni na najrazličnejše teme in prodaja idejo kognitivnega kapitalizma. Toda pravi problem G20 je njegova legitimnost in družbena odgovornost. Kako vključiti civilno družbo v svet elit, delovati v imenu preostalih 170 držav, spoštovati planet, ki očitno nima pravic in lastnega zagovornika. G20 deluje kot politični klub brez gospodarskih ukrepov in prave politične odgovornosti. Bi morda pomagala odprta javna platforma za ljudi, vsakoletna poročila o uresničevanju politik in zunanja evalvacija avtonomne skupine T20? Poskusiti ni greh.

Putin je za FT pred Osako dejal, da so liberalne zamisli o svetovni ureditvi preživele. Ljudje in države, korporativni biznis in finančni svet želijo nov ekonomski red s trdnimi političnimi pravili. In tu bolje kot stari liberalizem deluje novodobni avtoritarizem. Sem sodi tudi G20 kot neformalni klub s svojim voluntarizmom sprotnih pravil in interesov moči. Spopad na tej demarkacijski črti ostaja. Zato G20 namesto rešitve ostaja del problema.