Družbena vloga Pošte Slovenije

dr. Bogomir Kovač

2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Poštna dejavnost velja za eno najstarejših in najbolj tradicionalnih javnih storitev. Velja za verodostojno ogledalo političnoekonomskih sprememb in zadreg sodobnega časa, od tržne globalizacije do tehnološke digitalizacije, ki odločilno vplivajo na način življenja ljudi, kulturo bivanja in delovanje držav. Pošta Slovenije (PS) je del teh razvojnih sprememb. V nekaj mesecih leta 2019 ji je grozila splošna stavka zaradi plač in razmer, v katerih delajo zaposleni, doživela je veliko logistično širitev pa burne odzive glede poštne mreže v državi. Pošta je preprosto preveč pomembna, da bi jo lahko prepustili politični improvizaciji in zgolj poslovni tržni logiki. Gre za še eno zgrešeno predstavo o javnem sektorju v tej državi.

Zgodovina pošte je stara domala toliko, kolikor let šteje uglednejša zgodovina držav. Poštni sistem so prvi postavili na Kitajskem 1000 let pred našim štetjem, podobno so Rimljani svoj »cursus publicus« uporabljali kot komunikacijsko lepilo imperija. Zgodbo je v Evropi in drugod obrnila gutenberška revolucija, pisemske pošiljke so postale donosen zasebni posel, pravo politično blago. Industrijska revolucija je pošto postavila v središče razvojnih komunikacij tržnega gospodarstva. Britanci so s standardizacijo stroškov in cen poštnih storitev postavili temelje sodobnega poštnega sistema. Leta 1875 smo dobili prvo mednarodno globalno poštno organizacijo (UPU), danes del institucij ZN (1948). Zgodovina pošte je častivredna tudi pri nas. Leta 2000 je PS izdala znamko ob 500-letnici poštne dejavnosti v teh krajih. Malo je institucij s tako častitljivo in bogato zgodovino.

Poštni sistemi so bili dobro stoletje in pol v domeni države ali vsaj njene močne regulacije in mednarodne standardizacije. Toda razvoj telekomunikacij in interneta je pred 25 leti spremenil poštni svet kot nekdaj gutenberški prevrat tisk. Komunikacije so postale odprte, takojšnje, nematerialne, klasične poštne storitve so se domala prepolovile, stroški in cene so se znižali. Edine primerjalne prednosti starih poštnih zvez so njihova prostorska gostota, državni status javnih storitev in mednarodna standardizacija. Globalni poštni biznis velja danes okoli 450 milijard na leto, v njem je zaposlenih domala šest milijonov ljudi v mreži skoraj 700 tisoč poštnih enot. Namesto prevladujočih državnih pošt danes prevladujejo javno-zasebna partnerstva, poštni operaterji se preusmerjajo na področje paketnih pošiljk, logistike in drugih mobilnih storitev. Poštni biznis je postal podjetniško vitek in tržno prilagodljiv, vezan na mobilne inovacije, večkanalno povezljivost storitev. Pošta bo preživela v digitalni preobleki ali pa je ne bo.

UPU že nekaj let uporablja indeks poštne povezljivosti in razvoja. V zadnjem globalnem poročilu (2018) so med 173 državami v ospredju Švica, Nizozemska, Japonska in Nemčija. Med zasebnimi podjetji najdemo FedEx in UPS, tudi Deutsche Post DHL. Toda kaj je bistvo teh uspešnih zgodb? Prvič, da javni servis pošte ni več odvisen od državne lastniške strukture poštnih korporacij. Drugič, da vse klasične poštne storitve postajajo vedno bolj digitalne. Tretjič, da vodilni sistemi kombinirajo tradicionalne načine z novimi storitvami za uporabnike. Skoraj polovico poštnih storitev v EU za države opravljajo agencije ali franšize nacionalnih pošt. Dober primer sta Posten AB (Švedska) in Deutsche Post, švicarska pošta v Post Box združuje za uporabnike vse mogoče e-storitve, v Avstriji pošiljate danes razglednice prek pametnih telefonov … Toda povsod v državah z vodilnim poštnim servisom vozijo poštni avtobusi, ohranjajo zakotne turistične identitete, skrbijo za storitveno oskrbljenost podeželja … Vsi najboljši staro kombinirajo z novim.

Slovenska pošta je doživela v zadnjih 25 letih veliko sprememb. V devetdesetih letih smo imeli najprej ločitev pošte in telekoma, evropeizirali smo zakonodajo, toda ohranili državni lastniški model. Z leti je PS postala eno od torišč kadrovske politizacije, hkrati lovi meje optimizacije poštnih storitev. To je pomenilo racionalizacijo mreže in kadrov, delen prenos dejavnosti na pogodbene partnerje. Hkrati je modernizirala poslovne procese, tudi poslovalnice, preusmerja se v logistiko, med drugim s prevzemi (MK, Interevropa). Toda poslovni model in organizacija ostajata nejasna, na pol poti, vedno več je težav z mrežo in opravljanjem nedonosnih univerzalnih poštnih storitev, narašča nezadovoljstvo zaposlenih in odjemalcev. Več, bolje, hitreje, ceneje ni dovolj za dobre poslovne rezultate, za tehnološke in tržne spremembe so nujne jasne strateške usmeritve. In tu trčimo ob problem deležniške odgovornosti PS.

PS je danes velik sistem, prilagojen za posle in storitve, ki se radikalno spreminjajo. Z 250 milijoni prihodkov, domala 6000 zaposlenimi, 10 milijoni dobička in blizu 30 tisoč evri dodane vrednosti na zaposlenega je med državnimi družbami po uspešnosti v sredini. Če se PS želi zgledovati pri najboljših, potem ji manjka dvoje. Hitrejša uporaba e-tehnologij in logistike na eni strani digitalne modernizacije pa hkratni razvoj klasičnih dodatnih storitev (poštni avtobusi kot šolska mreža, turistična ponudba …). Na demografsko, socialno in ekonomsko ogroženih območjih so pošta in šole (država), gasilska društva in cerkev (civilna družba) najpomembnejša socialna mreža. Tu država s pošto uresničuje pomembne skupne, kolektivne družbene cilje. Dobičkonosnost je tukaj zamejena z družbeno učinkovitostjo, enakopravnostjo in enakostjo.

Poslanstvo sodobne poštne dejavnosti je hkrati sledenje globalni digitalizaciji in socialni lokalizaciji. Na tej globalizacijski prelomnici je PS izgubila poslovni kompas, ker politični kapitani na čelu države in družbe nimajo razvojne strategije. Pošta je ostala ogledalo postindustrijskih sprememb. Za zdaj deluje bolj kot Baumanova retropija.