Dokler je še čas

dr. Bogomir Kovač

26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Fiskalno načrtovanje je pred poletnim zatišjem v polnem razmahu, tako v RS kot na ravni EU. Vlada je na začetku julija 2019 sprejela grobi razrez proračunskih odhodkov za leti 2020 in 2021 glede na gospodarske možnosti in fiskalne omejitve. Proračun je tradicionalno ogledalo ekonomskega stanja države in političnih sposobnosti vlade. Udobje najvišjega proračuna doslej želi Šarec jeseni zašiliti z glasovanjem o politični zaupnici vlade. Ekonomsko tveganje ni veliko, politični dobitek pa manjšinski vladi omogoča varno drugo leto preživetja. Problem ni toliko proračun, temveč sistemske spremembe, razvojni in strukturni ukrepi ob njem, ki so za drugo leto vladanja ključni. Podobno kot v EU sta tudi v RS največji izziv trajnostni razvoj in njegova socialna vzdržnost.

Proračunski razrez razkriva nekaj klasičnih problemov. Vlada običajno določi fiskalni okvir in zgornjo mejo dovoljenih odhodkov, potem uporabniki po ministrstvih krotijo svoje razvojne apetite in politične interese. Finančni ministri pritiskajo na proračunsko zavoro, drugi kajpada na plin, in v tem proračunskem staccatu strepitosu je Bertoncelj doslej svojo vlogo dobro odigral. Proračuna sta najvišja doslej, pri 10,45 milijarde evrov, potreb in zahtev je za okoli 11 milijard. Proračun je od rebalansa za 2019 večji za 290 milijonov, obe leti pa ostaja na približno enaki ravni. Pokriti je potrebno višje plače, poskrbeti za razvojne zaostanke na nekaterih področjih in dobiti dodatna sredstva za financiranje razvojnih ciljev, ki jih določa koalicijska pogodba. To je čas, ko bi proračun moral začeti pokrivati politične obljube in hkrati ostati znotraj zapovedanih evropskih fiskalnih pravil. Toda Šarčev proračunski načrt je bolj politični kompromis kot pa kažipot za razvojni preboj države.

Fiskalni svet je ob načrtovanem javnofinančnem presežku (okoli 1 odstotka BDP-ja) vsaj za zdaj pomirjen, čeprav opozarja na razhajanje dinamike rasti proračunskih izdatkov in BDP-ja. Ugodnost nominalnega salda kazijo preračuni strukturnega, ki s sicer sporno metodologijo določajo ciklični položaj slovenskega gospodarstva. To je nedvomno v zrelem obdobju, s postopnim padanjem rasti, višjimi stroški in večjimi konkurenčnimi pritiski in negotovostmi. Škarje se postopoma zapirajo, običajna restriktivna fiskalna politika je bila star, toda problematičen neoliberalni nasvet. Fiskalna pravila zlasti v recesiji delujejo prociklično, kar je lahko v obdobju nove recesije (2020– 2021) usodno. Evropska komisija s svojo fiskalno presojo in tudi naš fiskalni svet ostajata na tej liniji, potrebujemo pa fiskalni zasuk, na evropski in domači ravni. Kaj torej storiti, dokler je še čas?

Fiskalna politika potrebuje dve spremembi. Prva zadeva ekspanzijo v času recesije. Povečanje proračunskih primanjkljajev in dodatno zadolževanje sta smiselni, če to povečuje rast, zlasti srednjeročno. To še posebej velja, če bo rast višja od obrestnih mer in stroški zadolževanja ostajajo ugodni. Druga zahteva spremembo fokusa od fiskalne k socialni konsolidaciji. Socialna neravnotežja so namreč ključna, zadevajo brezposelnost, zlasti mladih, prekarnost zaposlovanja, visoko neenakost dohodkov, socialno izključenost, sistematično privatizacijo javnega sektorja, pa javnega dostopa do socialnih pravic in podobno. »Socializacija« evropskega fiskalnega semestra je pot, kako bolje povezati ekonomsko učinkovitost, fiskalne zahteve na davčni in socialni ravni in možno implementacijo sprememb. V obeh primerih fiskalna politika postaja osrednje torišče proticiklične politike, spreminjata pa se smer in fokus sprememb. Preprosto, postaja veliko bolj fleksibilna in prilagojena razvojnim potrebam držav. Načelo srednjeročno izravnanih financ in druga centralizirana fiskalna pravila bolj ustrezajo razvitim kot perifernim državam, so izrazito tehnicistična in ekonomistična, ne pa trajnostna in socialna. Toda EU in tudi Slovenija potrebujeta prav to, vključujočo rast in socialno ravnovesje, ki stavi na zaposlenost in socialno varnost, zdravje in odgovorno potrošnjo. Kaj od tega ponuja Šarčeva vlada v svojem proračunskem zastavku?

Odgovor lahko najdemo na obeh straneh. Na prihodkovni strani stoji predlagana davčna reforma. Ta je dejansko zgolj skupek nepovezanih davčnih sprememb v maniri večnih popravkov in dopolnitev davčnega sistema. Na drugi strani, pri proračunskih izdatkih, pa gre za ponovno nepripravljenost uveljaviti staro Gasparijevo zavezo glede programskega proračuna. Država očitno nima jasnih prioritet, vlada pa ne razvojnih ciljev, izdatki so bolj mašilo potreb kot sistemsko ukrepanje. Tukaj očitno delimo fiskalno usodo EU. Tudi evropska komisija vedno znova stavi na skupna reformska priporočila, ne zmore pa skupnih platform, spodbujanja primerljivih rešitev, operativnega monitoringa. Bruseljska služba za podporo reformam deluje na terenu izključno v okvirih decentraliziranih vladnih zahtev in pričakovanj članic. Nobene resne podpore in financiranja, zgolj svetovanje in koordinacija. Preveč za lokalno birokracijo, premalo za skupno evropsko sistemsko agendo. Šarčeva vlada na področju sistemskih sprememb po letu dni ni prišla daleč. Vsi dosedanji ukrepi so ali napovedi zakonskih rešitev ali bolj kozmetični popravki. Evropska komisija nam venomer priporoča znani reformski okvir, pokojninsko in zdravstveno reformo, reformo trga dela in malce redkeje davčno, zadnje čase glede na demografske spremembe opozarja na dolgotrajno oskrbo ljudi. Toda ne eni ne drugi ostajajo v zavetju politične mimikrije.

Slovenija je na evropski poti uspešne konsolidacije javnih financ, tako srednjeročnih kot strukturnih. To žal ne pomeni, da imamo učinkovito proticiklično fiskalno politiko. Zablode evropske komisije so tu jasne, domače zadrege precej manj. Bertoncelj bi tu potreboval Kračunov zasuk, če bi ga fiskalni svet zmogel. Mramor je žal svoje razsvetljenje doživel po odstopu.