Medvedja usluga v supergah

Bernard Nežmah

13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Pamflet

Značilnost sodobnosti je takšno obilje dostopnih informacij, kot še nikoli v zgodovini. Človek ima občutek, da zares ve, kaj se v državi dogaja. In tako je te dni izvedel, da ja Janez Lenarčič predlagan za mesto evropskega komisarja za krizno upravljanje. Uspeh Slovenije, je takoj poročala POP TV, predsednik vlade Marjan Šarec pa je izrazil veliko zadovoljstvo, da je Slovenija dobila dober resor. A ker so iz posameznih strank prišli kajpak tudi glasovi zadržanosti in skepse, je v zraku vseeno dilema: ali je to šteti za uspeh državne politike? Komu torej verjeti? Verovanje je odveč, zadošča pobrskati po spominu ali vsaj po spletu. Ko je bil julija gospod Lenarčič imenovan za slovenskega komisarskega kandidata, je po konzultacijah z vlado napovedal, da bi ga zanimala področja okolja, digitalizacije, raziskav, regionalne politike, širitve in zunanje trgovine. To so bile torej želje in predlogi, ki jih je slovenska administracija naslovila na evropsko komisarko Ursulo von der Leyen. Izbira želenih resorjev je bila široka, vlada jih je ponudila toliko, da je bilo skoraj nemogoče, da bi med izbranimi ne bilo njenega. Toda, prva političarka Evrope ji je namenila področje, za katerega se Slovenija sploh ni potegovala. Resda so vsa komisarska mesta pomembna, a teža slovenske vlade je enaka ničli.

Ta blamaža se je sicer primerila na dan slavja, ko je v Moskvi slovensko delegacijo sprejel ruski premier Dmitrij Medvedjev. To ni bilo navadno srečanje predsednikov vlad, za Slovenijo je imelo izjemno težo. S premierem Šarcem so na obisk odpotovali še zunanji minister Miro Cerar, ml, gospodarski Zdravko Počivavšek in ministrica za delo Ksenija Klampfer. Zgodovinski dogodek, tako močna delegacija aktualne vlade še ni odpotovala na uradni obisk v nobeno izmed zahodnoevropskih držav, kaj šele, da bi jo sprejel ameriški predsednik Donald Trump. V trenutku, ko je status Slovenije v EU in v ZDA na zgodovinskem dnu nepomembnosti, je njeno sodelovanje z Rusijo na najvišji ravni. Kot da se predsednik vlade s sodelavci počasi pripravlja na sloexit in vključitev v rusko gospodarsko zvezo. Kotacijo države na ameriškem političnem trgu izmeri nedavni obisk obrambnega ministra Karla Erjavca v ZDA, kjer je preživel kar nekaj dni, ne da bi ga sprejel obrambni minister ZDA. No, prvi mož slovenske vojske ni ostal povsem neopažen, sprejel ga je lokalni guverner, po pisanju medijev sicer kar v supergah.

Sprejem v Moskvi je bil zatorej pravi balzam za izgubljeni mednarodni ugled. Toda, o čem je vladna delegacija razpravljala in kaj se je dogovorila v Moskvi? Pred odhodom je vladni PR sporočil, da bosta voditelja izmenjala mnenja o svetovnih dogodkih. V komunikacijski dobi je popoln nesmisel, da četrtina vlade odpotuje dva tisoč kilometrov daleč, da bi izvedela za uradna stališča Rusije, ki so na voljo sleherniku, če le spremlja zunanjepolitična poročila. No, po srečanju so slovenski mediji sporočili, da sta premiera govorila o Mercatorju. Šarec je povedal, da Slovenija ne bo nasprotovala prevzemu ruske korporacije Fortenova, če bodo slovenski dobavitelji ostali znotraj sistema, Medvedjev pa je izrazil pričakovanje, da bo Slovenija odigrala svojo vlogo pri reševanju Agrokorja in s tem Mercatorja. Vsi dopisniki, poročevalci in politiki so o dialogu povedali zgolj ta stavek. Je torej pričakovanje ruskega premiera zgolj to, da Šarčeva administracija ne ovira prevzema, on pa ji bo zagotovil slovenske dobavitelje na trgovskih policah? Zakaj bi si premier največje svetovne države jemal čas, da bi še na lastno uho slišal stališče slovenskega premiera, ki je že mesece javno znano? So torej ruska pričakovanja v resnici drugačna?

Skratka, o medvladnih pogovorih so nam nanizali le teme besedovanja, nič pa o rezultatih pogovorov. Sta se premiera v čem in kaj sploh dogovorila? Pomenljivo je bilo slediti osrednjim ruskim medijem, ki obiska tako silne slovenske delegacije sploh niso omenjali, iz dogodka so izpostavili zgolj to, da bo slovenski premier pri EU deloval v prid Rusije pri ukinitvi gospodarskih sankcij.

Povsem drugačne narave je bil sočasni obisk ljubljanskega župana. Zoran Janković se ni sestal le na pogovoru z moskovskim županom Sergijem Sobjaninom, ampak je z njim podpisal serijo pogodb. Slovenski mediji so se ukvarjali bolj z vprašanjem, ali je Janković član uradne delegacije, praktično nič pa nismo izvedeli, kaj sta podpisala. Agencija Itar-Tass je razkrila, da bosta mesti sodelovali na različnih področjih, vključno z urbanizmom in gradnjo, razvojem mestne infrastrukture, izboljšanjem sistemov mestnega prometa, izboljšanjem dela socialnih služb, varstvom okolja, znanostjo in podjetništvom, izobraževanjem, kulturo in umetnostjo, športom in turizmom, socialno zaščito prebivalstva.

Neverjetno - več kot desetmilijonska Moskva gre v poseben projekt s štiridesetkrat manjšim mestom. Ali je mesto Ljubljana podpisalo podoben sporazum z New Yorkom, Londonom ali Parizom? Ne, očitno postaja dislocirana provinca Moskve.

Sicer pa novinarji niso stopili do župana Jankovića, da ga povprašajo, kaj pomeni denimo sodelovanje na področju gradbeništva? Bo namesto javnih razpisov za gradbene podvige na ljubljanskih ulicah odslej zadeva tekla po sporazumu med mestno občino in moskovskimi gradbenimi podjetji? Zakaj? Je to ovinek za neopazno pranje denarja?

Seveda bi kdo ugovarjal, da je šlo le za prazne, nezavezujoče podpise o sodelovanju. Toda, zakaj sta kot garanta pogodbe ob županskih podpisnikih stala še premiera Medvedjev in Šarec?