Utrip svobode

Vlado Miheljak

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Dva leva

»Hotela sem biti svobodna. Hotela sem imeti možnost, da lahko v trgovini izbiram med različnimi vrstami jogurtov in da mi ni treba oblastem sporočiti, koliko kruha bom potrebovala naslednji teden.«
— Hrvaška predsednica o hudem pomanjkanju kruha in jogurta v času nekdanje Jugoslavije (STA, 16. 9. 2019)

Predsednik republike Borut Pahor je pred današnjim prvim šolskim dnevom na družbenih omrežjih objavil video poslanico. »Ob začetku novega šolskega leta (vas) vabim, da sprejemate nova znanja z odprto glavo, predvsem pa, da o vsem razmišljate s svojo glavo.«
— (STA, 2. 9. 2019)

»Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.« —
 Zaključuje svojo apologijo Pahorja Gregor Drnovšek (Utrip TVS, 14. 9. 2019)

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«
— Gregor Drnovšek se drži predsednikovega priporočila, da je treba misliti z njegovo (tj. Pahorjevo) glavo (Utrip TVS, 14. 9. 2019)

»Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.«
— Dolgoletni novinar in voditelj na TVS Branko Maksimovič težko razume, zakaj kolega Gregor Drnovšek misli s Pahorjevo glavo (Facebook, 14. 9. 2019)

Tisočletne sanje so sinonim za strasti. Vsak ima kakšno. Skrito ali manj skrito. Zavedno ali nezavedno. Vselej pa iracionalno. Soseda Kolinda je, denimo, dosanjala odcepitev od skupne države, v kateri je menda morala tedenske potrebe po svoji porciji kruha javljati vnaprej. Kakšnemu Janezu so se uresničile tisočletne sanje, ko je bil kot mlad komunist izbran za pohod po poteh Avnoja. Kakšnemu Borutu, ko se je slikal z Obamo, za kar je bil po razkritju Wikileaksa pripravljen narediti tudi nedostojno kupčijo na račun države ... No, med mojimi strastmi ni niti osamosvojitve, niti pohoda do Jajca in nazaj, niti stare partije, niti novih strank. Moja iracionalna strast je košarka. In ko je Slovenija postala evropski prvak, so se mi uresničile »tisočletne sanje«. Res noro! Mala Slovenija nizkoraslih domorodcev kratkih udov, k sreči izboljšanih s pomočjo genetskega koktajla, ki ga je umešalo življenje v bivši skupni državi, v kateri sicer ni bilo dovolj jogurta in kruha, igrala pa se je najlepša, če že ne najboljša košarka, je na piedestalu košarkarske Evrope! No, nisem edini vznesen. Literat in režiser Goran Vojnović je bil tako ganjen, da bo o tem posnel celovečerni film. In ker Slovenije ni bilo na pravkar odigranem svetovnem prvenstvu, sem kajpak navijal za Srbe. Nekako na vodi sem čutil, da bodo letos vzeli skalp oslabljenim Američanom. Nisem se zmotil. Res so ga. A v tekmi za peto mesto. Iz česar sledi pouk, da ne obračaj vola, dokler ne zadeneš koša. Svoj košarkarski september sem zaokrožil z obetom, da se bodo uresničile desetletne sanje, da se košarka na visoki ravni spet vrne v Ljubljano. Prvi rezultati projekta Cedevita Olimpija to že kažejo.

Negovanje mojih zasebnih strasti pa je (z)motil ples navijačic. Ne košarkarskih, ampak Pahorjevih. Namreč, standardnega nabora medijskih krjavljev s serioznih ali obskurnih portalov in kanalov. Po objavi poziva 28 podpisnic in podpisnikov iz akademskega kroga k odstopu Pahorja zaradi izjav o Turčiji in Ukrajini se je vsul plaz različnih kritik omenjenih. Kar je pričakovano in ni problem. Skupna pa sta jim antiintelektualizem in invalidna argumentacija, ki ne prenese elementarne logične preverbe. Tako smo prebrali, da so podpisniki »subvencionirani intelektualci«. Ta teza o podkategoriji subvencioniranih intelektualcev spominja po eni strani na neoliberalno delitev na pravo (zasebno) in nepravo ( javno) sfero ali celo na banalno nomenklaturo v svinčenih časih starega režima, kjer je na eni strani »meščanska in salonska združba intelektualcev«, na drugi »delavci, kmetje in pošteni intelektualci«. Torej ne vsi, ampak zgolj pošteni. Danes so sinonim za poštene intelektualce t. i. razumniki. In če že uporabimo banalni ekonomistični besednjak (subvencionirani intelektualci), mar ni po tej »logiki« najbolj zgrešena investicija države sfalirana študentka, študent ali propadli medijski projekt z občasnimi ali rednimi državnimi subvencijami?

Ampak, O. K., vse to res ni problem. Problem pa je, ko na javni televiziji novinar v oddaji, ki je v praktičnih konsekvencah tako rekoč brezprizivna, uprizori diskvalifikacije, ob katerih se zmrazijo celo stanovski kolegi, med katerimi sicer velja visoka stopnja solidarnosti. Novinar nacionalke Drnovšek, s katerim sem imel negativno izkušnjo pred leti (neprofesionalno, selektivno je izrezal moje ocene v neki volilni oddaji), je na javno opozorilo omenjenega kroga o populizmu predsednika, ki se mu je tudi na Bledu popolnoma odkotalkalo, brez vsakršne argumentacije obsodil populizma prav podpisnike poziva. Populizem v čem? Populizem kako? Sklicuje se na Pahorjevo argumentacijo o njegovem znanem, večkrat ponovljenem stališču. Argument je toliko vreden kot obramba tatu, češ, zakaj neki ga obtožujejo, saj je vendar že prej kradel.

Kakorkoli. Pahorjev kronski argument, na katerega se lepijo njegovi zagovorniki, da »ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji«, je vsaj toliko problematičen kot samo zavračanje možnosti enakovrednega pogajanja Turčije za vstop v EU. Kdo je Erdogan? Avtoritarni voditelj, ki ne samo, da ne razvija demokratičnih standardov, ki bi približevali Turčijo proklamiranim standardom EU, ampak, obratno, te standarde znižuje. Turčijo pa utrjuje kot semiavtoritarno deželo. In ravno sedaj, ko se kažejo prve razpoke v Erdoganovem režimu (zmaga opozicije v Istanbulu), v Ukrajini pa je po volitvah zavel nov veter, Pahor a priori izključuje možnost obeh držav za enakovredno kandidaturo za vstop v EU. Kot da bi branil avtoritarce in njihove režime.

Njegove »navijačice« pa pri tem razposajeno mahajo in migetajo.