Pasti protikorupcijskih gibanj

N'toko

27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Žive meje

Odpis dolgov družini Janković je razumljivo dvignil veliko prahu in nobena količina pravnega utemeljevanja ni mogla pregnati občutka, da se bogati funkcionarji iz nas norčujejo. Takšne afere vsekakor izpodbijajo legitimnost Jankovićeve ljubljanske vladavine, ob dodatnih pritiskih KPK in drugih institucij pa utegnejo postati celo sprožilec večjega upora. Optimizem neskončne konjunkture se ustavlja, vlada začenja z varčevalnimi ukrepi, stanovanjska in socialna stiska pa vse bolj kažeta zobe, zato je pričakovati, da bo že to jesen nekdo moral postati tarča besa. Ko pa berem komentarje protijankovićevskega medijskega tabora, se bojim, da morebiten upor usmerjajo v slepo ulico.

Nedotakljivost Jankovića lahko namreč v veliki meri pripišemo ravno njegovi opoziciji. Večji del te sestavljajo predstavniki desnih institucij, ki so iz ljubljanskega župana naredili enega osrednjih simbolov svojega kulturnega boja. Janković je za mnoge še vedno lik iz detektivskega trilerja o Kučanovem klanu, rdeči direktor, čefur, vodja izprijene LGBT-levice … In čeprav takšne oznake mnoge prebivalce Slovenije še vedno podkurijo, med ljubljanskimi (in tudi drugimi) volivci nimajo toliko teže, kot bi kulturni bojevniki radi verjeli. V resnici kulturni boj deluje županu v prid. Z leti se mu je namreč uspelo tudi v tistih meščanskih krogih, ki so sumničavi do njegovih poslovnih praks, utrditi kot zaščitnik liberalne in napredne Ljubljane. V tem smislu bo protižupanski in protivladni shod, ki ga napovedujejo Kangler, Podobnik in drugi samooklicani glasovi podeželja, najlepše darilo tako Jankoviću kot tudi Šarcu – ravno ko se nad njima zgrinja kriza legitimnosti, bodo zavoženi politični hujskači poskrbeli za spektakel nacionalističnega šovinizma, ki bo velik del volivcev utrdil v prepričanju, da je vseeno bolje prepustiti oblast levim lopovom kot pa desnim.

A posvetimo se raje ljudem, ki so nekoliko bližje politični sredini. V liberalnih medijih, ki si dajejo manj opravka s kulturnim bojem, je največ kritik slišati na račun Jankovićeve koruptivnosti. Zdi se, da je to prevladujoč sentiment srednjega razreda in da se ti očitki vrstijo že od vseslovenskih ljudskih vstaj. In ko te dni spremljam debate na socialnih omrežjih, se počutim, kot da spet poslušam pogovore leta 2013. »Dovolj je bilo koruptivnih politikov! To je posmehovanje pravni državi!« Isti moralistični ton, iste zahteve po poštenosti, po moralni prenovi, po pravni državi … Zdi se, kot da so ljudje že pozabili, kam so pripeljale takšne zahteve na vstajah. Že res, da je bilo mogoče zaradi korupcije mobilizirati nekaj ljudske jeze, ampak vsi takratni sovražniki – od Jankovića do Kanglerja in Janše – so še vedno pomembni funkcionarji, ki uživajo visoko podporo, moralni odrešitelj Cerar pa je med tem postal eden najmanj priljubljenih politikov v državi.

Politična gibanja, ki svojo agendo gradijo na spoštovanju pravil, imajo očitno resno pomanjkljivost. Korupcijo namreč razumejo kot moralno hibo posameznih politikov, kar naj bi onemogočalo dobro delovanje sistema. Po njihovem je treba samo odstraniti slabe igralce, pa bomo imeli dobro državo. Večina ljudi ve, da to ni res. Popolnoma vseeno jim je, kako pošten je neki voditelj, če jim ukinja delovna mesta, niža plače in socialne prejemke ter viša stroške bivanja. Tudi če vse to počne legalno, je ta človek očitno baraba. In po drugi strani jim je tudi vseeno, kako živi in posluje nekdo, ki jim omogoča dobro bivanje. Ljudska krilatica »Tito je krao al’ je i nama dao – ovi sad kradu al’ nama ne dadu« v sebi nosi precej boljše razumevanje politične ekonomije, kot ga premore tisti del našega medijskega razreda, ki misli, da sistem deluje na poštenosti.

Janković v ljudski domišljiji v veliki meri pooseblja lik dobrohotnega lopova, nekakšnega »botra«, ki »poskrbi za svoje ljudi«. Njegova priljubljenost sega v zlate čase Mercatorja, ko je bil prikazan kot drzni šarmantni poslovnež z občutkom za male ljudi. V zvezde so ga kovali tako gospodarstveniki kot tudi sindikalisti, umetniki in borci. Prvi so bili tiho ob njegovem grobem ravnanju z javnim premoženjem, ker je pač uspešno vpeljeval neoliberalno obliko županovanja, drugi pa so bili tiho ob njegovem ravnanju s podizvajalci in delavci, ker jim je zagotovil ugodno okolje za njihove projekte. Če so bili vsi ti javni glasovi morale in etike pripravljeni spregledati sumljive poslovne metode župana, zakaj bi se o njih spraševali prebivalci mesta?

Zato nas ne sme presenetiti, če imajo kritike korupcije omejen domet. Korupcija namreč ni posameznikova moralna hiba, ampak je le ena izmed mnogih manifestacij nebrzdanega kopičenja bogastva v kapitalizmu. Samo poglejmo, kako se je spremenila funkcija župana: v današnjem sistemu se naša mesta vse manj razumejo kot skupnosti prebivalcev in vse bolj kot gospodarske združbe, njihovi župani pa kot menedžerji. Ti morajo torej skrbeti za čim večjo donosnost naložb in čim cenejše stroške dela, v ta posel pa kakopak spadajo tudi špekuliranje z zemljišči, ustvarjanje poslov sorodnim podjetjem ter investiranje presežkov v druge panoge. No, ali ni Janković idealen župan za takšno mesto? In ali lahko iz takšne ureditve zraste karkoli drugega kot klientelistična mreža ljudi, ki so plačani, da javno dobro spreminjajo v zasebni dobiček? Zakaj so vsi propagandisti ideje, da »je treba voditi državo kot podjetje« nenadoma tako zgroženi, ko to nekdo dejansko počne? V poslovnem svetu je namreč odpis 30 milijonov dajatev v prisilni poravnavi vrhunski uspeh.

Kako si lahko torej razložimo, da je več splošne jeze zaradi korupcije, ki se tiče peščice deležnikov, kot pa zaradi očitnega slabšanja bivanjskih razmer, ki se tičejo večine prebivalcev? Če kaj, nam poudarek na korupcijo kaže na resno pomanjkanje delavskih, stanovanjskih, sosedskih in okoljskih iniciativ, ki bi se ukvarjale z dejanskimi problemi navadnih ljudi, ne le z moralnimi ideali komentatorskega sloja. Zdi se, da se po letih propagande ljubljanski delavci, najemniki, študenti, upokojenci in družine šele začenjajo zavedati, kako je Janković iz njihovega mesta naredil peskovnik za bogatune, in da ima razvoj Ljubljane bolj malo opraviti z levičarskim kičem, ki se ga poslužuje mestna hiša. Nemoč institucij v primeru Janković lahko jemljemo kot sporočilo, da moramo prebivalci od politikov zahtevati še kaj več kot le poštenost. Čas je za levo kritiko.