Zadnji let

dr. Bogomir Kovač

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Ekonomija

Stečaj letalskega prevoznika Adria Airways (AA) v teh dneh politično pretresa državo. Njen zadnji let je bil improvizirani prevoz srebrnih odbojkarjev iz Pariza v Slovenijo. Dramolet zmagoslavja športa in usodnega konca družbe ne bi mogel biti bolj poveden in hkrati tako slovenski. Pogrebu družbe je zgolj v zadnjem letu botroval popoln poslovni in politični diletantizem. Toda odgovornost je bolj politična kot poslovna, s propadom AA izgublja največ država in manj tuji lastniki, več zaposleni kot upniki. Na pogorišču družbe ni mogoče v nekaj mesecih zgraditi nobene resne alternative. Slovenija pa s tem izgublja del svojih pomembnih konkurenčnih prednosti.

Stečaj AA je razkril tri pomembna spoznanja, s katerimi imamo v tej državi že tri desetletja velike težave. Prvič, da je prometna infrastruktura, cestna in železniška, pomorska in zračna, temelj razvoja države. Z železnico smo stopili na razvojni zemljevid monarhije, dobrih sto let kasneje smo stavili na cestni križ, danes sta ključna pomorski in zračni promet. S tega vidika so slovenska letališča in prevozniki komaj kaj manj pomembni od strateške vloge Luke Koper. Drugič, AA je slovensko podjetje, ne glede na lastniško strukturo. Svoj sedež ima doma, poslovne operacije so vezane na državo, tukaj plačuje davke, večina zaposlenih je iz Slovenije. Od tod temeljna odgovornost države do AA svojih družb in domačih deležnikov, tudi do njenega nevidnega kapitala (znanja). Tretjič, Adria je že šest desetletij del slovenske poslovne, politične in kulturne internacionalizacije, nekakšno simbolno okno odprte družbe. Z njo in prek nje smo se povezovali s svetom, gradili svojo mednarodno prepoznavnost. V verigah vrednosti je bila pomemben člen, še posebej v turizmu in na področjih, kamor smo želeli širiti svoj vpliv in posle. AA je torej strateško razvojno podjetje, del konkurenčnih prednosti države in njene identitete.

Stečaj AA pa hkrati ponuja dve drugi spoznanji. Prvo dokazuje, da tuji in zasebni lastniki niso panaceja odrešitve slovenskih podjetij pred neučinkovitostjo poslovanja. Ta trdovratna neoliberalna mantra je tukaj povsem odpovedala. Toda nalijmo si čistega vina. Država kot njen dolgoletni lastnik ni bila uspešna, zlasti po letu 2010, ne pri strateškem pozicioniranju družbe, še manj pri kadrovanju. Privatizacija se je zdela edina prava rešitev. Toda bila je izpeljana politično naivno in poslovno slabo, brez posebnih zavez, razvojnih varoval in nadzora. Nemški finančni sklad je običajen poslovni špekulant, družbo je finančno izčrpal, dodatno zadolžil in s svojimi nespametnimi ukrepi privedel v stečaj. Dejansko bi zasebna družba AA že dobro leto potrebovala skrben javni nadzor države, vanjo bi morali poseči v imenu varnosti potnikov in ugleda države. Nedvomno je poslovni kriminal menedžerskega vodstva 4K Invest spremljalo politično kriminalno ravnanje slovenske vlade.

Najmanj od aprila 2019 je moralo biti jasno, kakšno je računovodsko stanje družbe, toda vlada se je odzvala šele sredi septembra. Čakala je na revidirana finančna poročila, zahtevala poslovni načrt, na obeh straneh so mesece igrali poslovni in politični poker, nekooperativnost pa po naravni reči vodi v tragedijo skupnega. Vodstvo AA je izsiljevalo s stečajem, če ne bo pomoči. Vlada je grmela, da gre za neodgovornega lastnika, zato v družbo niti ne more in tudi ne bo vstopila. Dejansko je bila edina strategija obeh čakanje, izsiljevanje in izmikanje, klavrna parada politične poniglavosti in vodstvene nesposobnosti. Toda v tej igri je bil za 4K Invest stečaj dober izhod iz zavoženega projekta, za vlado in državo pa nov zaplet. Šele politični pogrom v medijih in popolna drama potnikov na letališčih sta vlado prisilila k prvim premislekom in ukrepom. Počivalšek je od SDH čudežno pridobil finančne informacije o družbi, Bratuškova je v hipu pripravila dopolnitve »68. a« člena zakona o letalstvu o izvajanju obvezne javne službe. Oboje bi oba morala opraviti že pred meseci in ne sedaj.

Toda pravo ukrepanje vlade se je začelo šele po objavi stečaja in odvzemu operativnih licenc. Narobe svet. Dejansko bi vlada potrebovala poslovni načrt in krizni menedžment, kaj storiti z AA. Ministrski trojček Počivalšek, Bratuškova, Bertoncelj bi moral z Lex Adria ustvariti pogoje za preventivno finančno in poslovno prestrukturiranje družbe, tudi za morebitni prenos dejavnosti na novo družbo. Zato obstajajo predstečajni postopki, zamenjava lastnikov, dogovor z upniki … Toda Šarčevi teh scenarijev kljub učni uri z Agrokorjem niso sposobni izpeljati. Iz bukovine očitno ne morete narediti lipe.

Po toči ni vredno zvoniti, vendar je prav, da vemo, kdo komu zvoni in zakaj. Politična odgovornost Cerarjeve in Šarčeve vlade za stečaj AA je nesporna, ravnanje 4K Invest je zrelo za sodno preiskavo o naklepnem oškodovanju družbe. Vlada po stečaju ponuja dve alternativi. Prvo prepušča trgu in Fraportu, da pridobita nove prevoznike in konkurenčne lete. Vlada pri tem ponuja model subvencij pod okriljem obvezne javne službe. Druga možnost naj bi bila nova družba na izjemno konkurenčnem trgu, ustrezen nakup flote in pridobivanje licenc, kar traja leto dni. Zasebnega tujega partnerja ni, država za zagon podjetja potrebuje vsaj 100 milijonov evrov, nima pa ne vodilnih kadrov in ne kapitala. Tretjo možnost so nakazali zaposleni, ki so zadnji mesec za preživetje AA storili več kot vlada. Toda kooperativni model za novo staro družbo ni realna rešitev, zaradi neznanja in interesov, pa tudi kapitalskih in tržnih razmer.

Novega nacionalnega prevoznika ne bomo več dobili, ker smo starega preveč zavozili. AA simbolizira enega zadnjih tranzicijskih polomov države, tudi usodnost bedaste politike in neskrupuloznost kapitala. Srednjeveški Kamnik je za takšne falote poznal pranger. In Šarec to ve.