So krive zvezde?

dr. Bogomir Kovač

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Ekonomija

Prihodnost sveta bo očitno odvisna od uravnoteženja ekoloških, ekonomskih in etičnih rešitev. Trije E-ji so nova stara eko-socialna paradigma možne transformacije globalnega kapitalizma. Podnebne spremembe in družbena neenakost sta v središču teh političnih zahtev. Nuja zasuka je podobna tisti po letih 1950 in 1990, ko je bila v središču vrvenja Evropa, njen moralni imperativ miru, razvoja in blaginje. Tudi tokrat EU potrebuje pozitivno vizijo, zaradi notranjega populističnega nacionalizma in zunanjega prerivanja ZDA in Kitajske. Nova socialno obarvana zelena politika je hkrati politična agenda von der Leynove in Lagardove, dveh novih najvplivnejših političark EU. Toda zelena socialna reforma bolj poglablja kot rešuje protislovja sodobnega kapitalizma. Ekonomska bitka za naravo je dejansko politični boj za preživetje civilizacije.

Povezovanje ekonomskih, socialnih in ekoloških družbenih sprememb praznuje na svetovni ravni štirideset let, veliko smo o tem govorili, manj storili. Združeni narodi so v Agendi za trajnostni razvoj 2030 zapisali 17 razvojnih ciljev (SDG), 169 področij delovanja, ki zajemajo ekonomski razvoj, socialno pravičnost in okoljsko zaščito. Gre za odprt globalni projekt, ki si ga lahko države in njihove politične integracije krojijo po lastni meri. EU je te cilje povzela v razvojni strategiji 2030, toda reči niso preproste niti na načelni ravni. Štiri kritične točke so še posebej pomembne. Prva zadeva prilagoditev nove agende ciljev na dosedanjo evropsko strategijo stabilnosti in rasti (SGP). Drugič, sloviti »evropski semester« upošteva pri makroekonomski koordinaciji predvsem fiskalne in ne trajnostne cilje (SDG). Tretjič, v ospredju sprememb je dolgoročna blaginja prebivalstva s konkretnimi akcijami na številnih področjih trajnostnega razvoja. Četrtič, stara merila za nove cilje ne zadostujejo, zato je Eurostat pripravil košaro 100 indikatorjev za nadzor 17 trajnostnih ciljev (17 SDG). Namenjeni so merjenju kompleksnega ekosocialnega napredka držav. EU na teh štirih področjih nima usklajenega pristopa in tudi ne skupnih evropskih politik in dovolj ukrepov. Brez tega pa je zeleni evropski »new deal« zgolj drugačna politična manipulacija.

Evropski voditelji so ostali ujeti v nedorečeno institucionalno arhitekturo EU in slabo izpeljano monetarno unijo. Tudi von der Leynova je junija 2019 poleg velikih političnih obljub sejala staro nemško mantro, da politična vizija EU potrebuje močno konkurenčno gospodarstvo, kjer varčevanje velja več kot potrošnja. Prav ta nemški dogmatizem do evra in brezpogojne fiskalne discipline jemlje kredibilnost evropskemu projektu. Podobno je Lagardova najavila zeleno investiranje. Toda monetizacija EU z »zelenimi obveznicami« zahteva troje: sedanjo zamenjavo trgovanja z okoljskimi dovoljenji, evropske okoljske projekte in opuščanje tržne (politične) nevtralnosti ECB. Vse skupaj ni toliko ekonomsko, temveč predvsem politično vprašanje.

Morda se velja spomniti na Rooseveltov »New Deal« v tridesetih letih, ki je negativno gospodarsko rast skokovito spremenil v pozitivno, od minus 1,2 (1933) na 10,8 odstotka (1934). Toda visoka gospodarska rast in izboljšanje socialnih razmer nista bila temeljna cilja, temveč ekonomska posledica sprememb. Roosevelt je po volilni zmagi leta 1932 želel predvsem obnoviti ameriško demokracijo in zagotoviti mir. Torej je tudi za novi evropski zeleni sporazum pomemben najprej politični zasuk in ne gospodarska rast in fiskalna stabilizacija držav. Problem recesije ni padanje BDP, temveč zniževanje blaginje prebivalstva, merjeno skozi socialne, izobraževalne, zdravstvene, okoljske parametre. Bistvena sprememba ne tiči v zelenem gospodarstvu (reformi energetike, transporta, industrije …), temveč v boljšem in drugačnem načinu življenja ljudi. Podnebne spremembe zadevajo vse, a prizadenejo bolj revne kot bogate. Zato je danes v ospredju povezovanje okoljskih in socialnih politik.

Spoznanje, da sta ekološka kriza in poglabljanje neenakosti posledici protislovnega delovanja kapitalizma, ni božji dar. Njuno povezovanje pa je nekaj, česar do zdaj nismo dovolj jasno razumeli in uresničevali. V zadnjih tridesetih letih so realne plače delavcev nazadovale, države so se množično umikale iz javne sfere, ravnanje z okoljem je postalo nov »zeleni biznis«. Toda kapitalski poseg v naravo in njena financializacija sta tu še bolj tvegana kot na finančnem področju. Izboljšanje ekoloških razmer zahteva tehnološke, proizvodne in organizacijske spremembe, drugačno delitev bogastva in nove modele potrošnje. Toliko opevano zmanjšanje izpustov ni rešitev. Okoljske krize ne morejo rešiti niti tehnološke niti ekonomske spremembe. Potrebujemo preprosto politični zasuk, nekakšno kloniranje Grete Thunberg in drugačen model razvoja.

Kapitalizem je prišel do svojih skrajnih civilizacijskih meja. Zgodovinskega zrcala mu ni nastavila brezzoba razredna družba, temveč celovitost planeta. Gospodarska rast je bila stoletja nadomestek za socialno pravičnost. Toda povečevanje rasti je neenakost poglabljalo, tudi na račun poglabljanja ekološke krize. Zato je danes vprašanje pravičnosti ključ do ekoloških sprememb. Manj razvite države in revni ljudje so preprosto ekološko bolj ogroženi od drugih. Če bomo pravičneje porazdelili tisto, kar imamo, bomo lažje obvladovali težave prihodnje rasti in hitreje dosegli ekološko želene cilje. Potrebujemo torej pravično ekološko tranzicijo.

Nobelov nagrajenec za fiziko leta 2019, Kanadčan James Peebles, je svoja teoretična spoznanja v kozmologiji posvetil odkrivanju planetov, podobnih Zemlji. Seveda je ironija, da imamo tako izjemne vizije življenja na drugih planetih, na lastnem pa smo brez pravih idej in moči. Toda kot vedno ne iščimo krivde v zvezdah, temveč v nas samih.