Grega Repovž

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Prvorazredni

Po petih letih je TV Slovenija spet potegnila na dan stare procese, ki potekajo zoper Zorana Jankovića. In primeri so jasni, vsa Slovenija si je lahko še enkrat ogledala, kako je potoval denar iz Stožic na račune družine Janković, na primer. In res je bilo nazorno narejeno, kot pobarvanka za prvi razred osnovne šole, vsem, ki so gledali, je lahko jasno, kaj se je dogajalo. Gre za res šolski primer tovrstnega prenašanja denarja z enega računa na drugega. Vsakogar izmed nas bi davkarija in kriminalisti nemudoma dobili in obsodili, če bi to poskusili narediti, pa še zaradi davčne utaje bi nas že zdavnaj kaznovali. Danes bi imeli dejanje že izbrisano iz svoje kartoteke, tako hitro bi se to zgodilo.

In zato je umestno vprašanje ustvarjalcev oddaje Tarča: Zakaj tako preprost primer ni zaključen tako, kot bi bil, če bi šlo za kateregakoli slehernika v tej državi? Kaj se zgodi, ko tak primer pride v sodne mline? Tovrstnih jasnih primerov je še kar nekaj, enako šolskih. Na primer Franc Kangler. Finančna preiskava pri bivšem županu Maribora je pokazala 256.000 evrov neskladja med Kanglerjevimi dohodki in premoženjem. In potem je Kangler dokazoval, da so to dohodki z njegove kmetije. In sodišču razlagal, da je to zaslužil s prirejo svinj, merjascev, ovc in koz, pa tudi s poljščinami, na primer koruzo, zeljem, lubenicami, šparglji, krompirjem in peteršiljem in zeleno.

Nobenemu izmed nas ne bi sodnik oziroma sodnica pustil tega niti razlagati v sodni dvorani. Verjetno bi nas prekinil že med koruzo in zeljem in nam velel, naj za božjo voljo utihnemo.

Ker če bi bilo res tako, kot trdi Kangler, in bi bilo kmetijstvo tak posel, potem je čas, da se davčna policija nemudoma požene nad velike, srednje in male kmete. Ker namreč prijavljajo neverjetno nizke dohodke, če jih primerjamo s Kanglerjem, ki je na svoji zaplati zemlje domnevno kmetoval po naporni županski službi. Ne samo to: čas je, da se kmetom ukinejo vse državne pomoči in donacije – očitno je namreč kmetijstvo v Sloveniji daleč najbolj donosna panoga.

Ali pa še bolj hecen primer. Sestrična Urške Bačovnik Janša, žene Janeza Janše, je popolnoma spontano plačevala račune družine Janša. Pač so ji dal kupček računov, kadar je prišla na obisk pogledat otroke, ker ravno dela v banki. Od kod ji gotovina, ni znala povedati. Pač reva je nekako tako razlagala, kot bi, dobra kot je, malo pobrskala po žepih, pa plačala račune za drago sorodnico. Predstavljajte si sodnico, ki ji to začnete razlagati. Nikamor ne bi prišli.

Tudi v tem primeru se sodno ni nič zgodilo, le sestrična je ostala brez službe v banki. Bankirjem se očitno ni zdelo tako prepričljivo.

Seveda, Janša in Janković imata vsak še nekaj takih primerov, lahko bi kar naštevali. Od volva za 14.000 evrov do delnic Mercatorja in vrednosti Electe. Pa vikend hišica v Trenti, ki je vredna kot večsobno stanovanje v Ljubljani in si ga naključno poželi podjetje, ki ravno sodeluje z vlado. In tako dalje.

In našteti niso osamljeni. Je še kar nekaj podobnih primerkov, spomnimo se samo koprskega župana Borisa Popoviča.

Torej: vsa Slovenija to že leta gleda, vsem je vse jasno. Ne samo to: vsem je jasno, da bi bili vsi drugi sleherniki že davno zapečateni, če ne z zaporno kaznijo, pa vsaj z denarno.

Zakaj se v teh primerih ne zgodi nič po pet, šest, sedem, osem let? So krivi tožilci? So krivi sodniki? Imajo res ti ljudje tako dobre odvetnike? O tem je bilo napisanih že veliko strokovnih mnenj. Vedno znova se poudarjajo vedno isti problemi. Premajhno število sodnikov in njihova obremenjenost, zlasti z nepomembnimi postopki. Sodna organizacija. Premalo specializiranih tožilcev in premalo izvedencev za gospodarski kriminal, korupcija, politična korupcija, premalo izobraževanj, premalo ekonomsko in finančno izobraženih sodnikov in tožilcev. Padanje ugleda sodniškega in tožilskega poklica, zaradi česar se razen redkih izjem, ki v poklic vstopijo iz prepričanja, v teh dveh poklicih zaposlujejo predvsem tisti pravniki, ki jim ne uspe dobiti službe v zasebnih pravnih pisarnah in gospodarstvu. Slaba in preživela zakonodaja. Na drugi strani so obtoženi po navadi premožni in zmožni najeti najboljše svetovalce in odvetnike. In ti temu primeru posvetijo po deset ur na dan, za tožilca in sodnika pa je to le eden od stotih primerov in obravnav. Seveda je tu še ustavno sodišče, ki je v korist obtoženih v teh procesih razveljavilo še vsak zakonski poskus, da bi se ti postopki zaostrili.

Vse navedeno drži. Vse navedeno je mogoče v veliki meri tudi razumeti. Ampak to je še vedno temeljni problem v tej družbi. Pač težko je verjeti vanjo. In v družbo, če želi ta delovati, morajo ljudje verjeti. Kako naj se ljudje pri tem odločajo? Po političnih preferencah? Po osebnih simpatijah? Jankoviću pogledajo skozi prste, ker je domnevno dober župan oziroma ker zgolj je na tem mestu, kjer bi bil lahko kdo iz vrst SDS in bi bilo avtomatično vse slabše? In kaj naj si človek misli, ko sredi Ljubljane zagleda nikogar drugega kot ravno Kanglerja in Janšo, ki z mikrofonom v rokah ravno Jankovića obtožujeta, da je prvorazredni državljan, ki mu sodni mlini gledajo skozi prste?