Grega Repovž

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Politični premik v desno

Zelo malo možnosti je, da v naslednjih tednih Levica ne bi odstopila od dogovora o sodelovanju, ki ga je podpisala s predsednikom vlade in vodjo vladajoče koalicije Marjanom Šarcem. Že od začetka poletja je namreč jasno, da so nazadnjaški in neoliberalni pogledi v tej koaliciji prevladali nad sodobnimi, ki jih je zagovarjala Levica – te bi težko opredelili kot ekstremno leve. Kar zagovarja Levica, so namreč zgolj stališča in ravnanja, ki so v skladu s sodobnimi usmeritvami po vsej Evropi, le da jih tam izvajajo tudi konservativne vlade, ker pač veliko bolj razumejo, kaj je sploh namen vlade in države, ter kako zagotavljati dolgoročno stabilnost in moč države v aktualnih gospodarskih, geopolitičnih in podnebnih razmerah.

Koalicija Marjana Šarca zavija na podobno pot, po kateri danes hodijo vzhodnoevropske države. Ne gre samo za ekonomsko politiko, ki jo vse bolj odkrito zagovarja ta koalicija, torej davčno razbremenjevanje bogatejših, davčne odpustke za podjetja in nizko obdavčitev na kapitalske prihodke, ohranjanje nepremičninskega trga v sedanjem stanju ob zavedanju, da s tem omogočajo zaslužke špekulantom, prepuščanje panog in podjetij, ki so nacionalnega pomena, prostemu trgu. To je tisto, kar je že vidno, sledil pa bo tudi ideološki premik. A vse to se ne dogaja zaradi političnih in ideoloških razlogov, za tem ne stoji razmislek. Ne, tudi ta vlada ravna tako, ker je tako najlažje. Ker zahteva najmanj napora, ker se s tem izogne konfliktom s centri moči in tudi javnostjo.

Kako to, da ima nenadoma na to vlado s svojim načinom razmišljanja gospodarstvo tako močan vpliv? Kako to, da vlada iz meseca v mesec bolj razume stiske menedžerjev, njihovo potrebo po nižjih davkih, kako to, da nenadoma sprejema davčno reformo, ki je pisana na kožo najbogatejšim, pri čemer že zdaj ve, da ji bo v proračunu zmanjkalo okoli 70 milijonov evrov? Kako se lahko zgodi tak premik? Morda ga je najbolje opisal starosta slovenskega novinarstva, ki je za neko drugo vlado, ko se je začela enako vesti, dejal: »Gre preprosto za to, da nihče drug, razen direktorjev in lastnikov denarja, v resnici nima časa hoditi na sprejeme z ministri in predsednikom vlade, nihče drug nima časa z ministri in premierjem potovati po svetu in jesti večerje, nihče drug ne naredi toliko, da pride do ministrov in predsednika vlade – kot prav ti ljudje. In ti jim dvorijo, ministrom in predsedniku vlade, delajo drobne usluge, jih javno podpirajo in hvalijo. Vsi drugi ministre in predsednika vlade kritizirajo. In tako počasi ministri in predsednik vlade spoznajo, da imajo sorodne duše, in se začnejo dobro počutiti v družbi teh ljudi. A ti direktorji in lastniki so profesionalci, njim se namreč ta prijaznost do ministrov in predsednika vlade izplača, v desetinah milijonov evrov štejejo profit od teh uric, ko so bili pozorni in prijazni. Ko ministri in predsedniki vlad nato izgubijo svoj položaj, pa se nikakor ne morejo načuditi, kako to, da zdaj njihovi še včerajšnji ‘prijatelji’ nenadoma nimajo časa zanje.« Nič velikega ni zadaj. Dogaja se točno tisto, kar smo že tolikokrat videli.

Na drugi strani so predlogi Levice, ki seveda rušijo prav ta svet – pri čemer Levica zgolj še vedno govori tisto, kar je govorila pred volitvami, in treba je dodati, da so večino teh stvari govorili tudi tisti, ki so danes na ministrskih položajih. Levica ni spremenila svojih stališč. So jih Šarec in ostali? Ker imajo drugačna prepričanja? Ker nenadoma verjamejo, da si družba ne zasluži sprememb, ki so jih zagovarjali, da so prišli na oblast? Žal so stvari bolj banalne – in opisane v zgornjem citatu. Vrnimo se k zgoraj zapisanemu: ob verjetnem odstopu Levice od sodelovanja s koalicijo bo prišlo tudi do ideološkega premika.

Ne gre pozabiti, da je koalicija nastala tudi zaradi skupne zaveze teh strank, da ne bodo sodelovale s skrajno desno SDS. Ta koalicija je (pod jasnim pritiskom javnosti) nastala kot poskus preprečitve, da bi se Slovenija priključila državam, v katerih vlada nazadnjaška politika. To je bil tudi razlog, da se je Levica odločila za sodelovanje s tremi liberalnimi strankami, ki imajo v koaliciji večino (LMŠ, SMC in SAB). Ne pričakujemo, da bo odhodu Levice sledilo politično sodelovanje s SDS; ne nazadnje je Šarec šele zdaj doživel prvi resni politični napad Janeza Janše z afero o njegovi domnevni zunajzakonski partnerici – ki ga je SDS izpeljal prek svojih ljudi v Sovi, tja pa jih je nastavil Šarčev prvi svetovalec Damir Črnčec. Ideološki premik se bo zgodil zato, ker bo moral Šarec utemeljevati razhod z Levico. In utemeljil ga bo lahko le z ideološkimi razlogi. Spet ne bo šlo za razmislek, ampak za izbiro najlažje poti. Vse to smo že videli.

A seveda ima zadeva zanko: bolj ko se bo vlada v naslednjih mesecih postavljala na neoliberalna stališča, bolj ko bo skušala svoj razhod z levico utemeljevati, bolj bo uporabljala populističen in konservativen jezik, bolj bo podobna tistim na desni. Bolj ko jim bo podobna, manj bo prepričljiva za tiste, ki so jo doslej podpirali prav zaradi njene socialne naravnanosti – ki je bila pretežno posledica prav predlogov in zahtev Levice vladi. In tako se bo znašla točno tam, kjer se je znašla prejšnja vlada. Pri čemer se bo še naprej izogibala spremembam, to argumentirala z neoliberalnimi argumenti in se izgovarjala na zakonitosti trga, medtem ko bo sodobne politične agende, vključno z okoljsko krizo, puščala še naprej ob strani.

Medtem evropske vlade, leve in desne, sprejemajo ukrepe, ki jih pri nas predlaga Levica. Ker vedo, da je to edini način zmage nad skrajno desnico. In ker vedo, da se danes namesto podnebnih sprememb uporablja izraz podnebna kriza.