Schwarzer Peter

Vlado Miheljak

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Dva leva

»Igralci zbirajo karte v parih. Poraženec je tisti, ki ostane s karto brez para. Proglasijo ga za črnega Petra. Črni Peter je igra izločanja.«
— Pravila družabne igre Črni Peter

»Saj moja podoba o Jugoslaviji ni bila ideološka. Enostavno rad sem imel deželo. Rad sem imel tudi, da je bila velika, ne pa tako kot Avstrija piškava, hudobna, omejena, kjer se duše ljudi usmradijo od zlobe. Vsa robatost in trdota prebivalcev Slovenije in Jugoslavije mi je bila mnogo bližja, mnogo bolj resnična. To ni bila tista čudna poštirkana vljudnost, niso bile te izmite barve, ki Avstrijo spreminjajo v kuliso, ni bilo dvodimenzionalno. Slovenija in Jugoslavija sta res bili trodimenzionalni, prav s tem, ker ni bilo nič lakiranega, nič zahodnega ... ... Spominjam se, da je bilo treba v vileniški jami vedno poslušati moški zbor, najsi je bil to poet Jan Skacl iz Brna, ki so ga zvlekli tja v jamo, ko je bil težko astmatičen, in ga obdali s tistim moškim pevskim zborom in je moral poslušati, kar z njegovo poezijo ni imelo niti najmanjše zveze, tudi s kapniki in jamo ni imelo nič opraviti. Bil je samo okras. In bojim se, da bo folklora, ki že dolgo nima nič opraviti z dušo naroda, postala nadomestna duša Slovenije, in to bi bilo slabo.«
— Peter Handke v pogovoru z Ivom Štandekerjem za Mladino (8. 10. 1991)

»Igra ’Kaspar’ ne prikazuje, kako je s Kasparjem Hauserjem V RESNICI ali kako je z njim V RESNICI BILO, temveč kaj se mu LAHKO ZGODI ... Ta igra bi se lahko imenovala ’Govorno mučenje’.«
— Uvodno pojasnilo k Handkejevi drami Kaspar

»Že s svojim prvim stavkom sem se ujel v past.«
— Monolog v zaključku Handkejeve drame Kaspar

Peter Handke je dobil Nobelovo nagrado. Tukaj ne bi smelo biti prevelikih prevpraševanj, ali si jo zasluži. Dobil jo je za književnost. Zato ni pravo vprašanje, zakaj, ampak zakaj šele zdaj. Resda je o akademiji in literarni nagradi nekoč govoril negativno (... o kanonizaciji literature). A, navsezadnje, tudi njegov kritik Slavoj Žižek je ob prvi zavrnitvi kandidature za članstvo v SAZU rekel, da bi tja itak šel samo z »nogami naprej«, torej v krsti. Pa je danes redni član. Resda so Handkejeva stališča sporna in protislovna, čeprav, resnici na ljubo, nemalokrat tendenciozno prenesena. A tudi spornost stališč je šibak argument. Koliko nagrajencev je imelo stališča, ki so sporna? Naj omenim samo Knuta Hamsuna. O edinem nagrajencu s tega področja, Ivu Andriću, bi danes potekale podobne diskusije. In verjetno najresnejši slovenski kandidat Pahor je svoj čas izrazil neodobravanje, ker so v »slovenskem Piranu« izvolili »črnca« za župana. Sporočilo iz zamejstva, kjer so desetletja Slovenci igrali vlogo »črncev«, je kot tako tudi neprijetno sporočilo zamejstvu. Pri drugem možnem in verjetnem slovenskem kandidatu Jančarju bi bila razhajanja še večja.

Med kulturniško Slovenijo in Handkejem je bil vseskozi ambivalenten odnos. Ona ga je častila. Leta 1987 so ga sprejeli v SAZU, mu istega leta podelili nagrado vilenica. On pa je izkazoval nehvaležnost. Slovenija je takrat hotela iz Jugoslavije, Handke pa je v »deveti deželi« iskal Jugoslavijo. Zato je kulturniški spor s Handkejem na evropski ravni nekako prav prišel, da se je lahko posesivna ljubezenska vez razdrla. Namreč, ko je 1996 objavil svoj, kot ga je poimenoval, pledoaje Zimsko popotovanje ..., je bil, kot je povedal v intervjuju za Die Zeit, šokiran, kako lahko njegov dobronamerni spis tako berejo in tako razumejo, kot so ga v nemških časopisih (liberalnem Spieglu, konservativnem FAZ-u in levičarskem taz-u). Sledila je drzna odločitev, da bo šel na turnejo po Nemčiji, pa na Dunaj in nato v Ljubljano, Zagreb in morda še naprej brat svoje razumevanje in videnje takrat še svežega dogajanja. V Ljubljani se je ustavil marca 1996 in »misija dobre volje« (»prišel sem zato, da bi vas spodbudil, da bi se začeli med seboj pogovarjati«) je klavrno spodletela. Dogajanje na javnem branju v ljubljanski Drami je bilo na trenutke tragikomično. Denimo, na vprašanje iz občinstva, kaj bi morala Slovenija narediti leta 1990, je brez omahovanja rekel: »Ostati v Jugoslaviji!« Si predstavljate, da na domačem terenu slovenskih literatov in kulturnikov, takrat še pretežno nekritično zazrtih v slovensko osamosvojitev, kdo izreče tako bogokletne besede? Priznam, da sem užival.

A kakorkoli. Handke je skušal s svojo intervencijo vzpostaviti balans k enodimenzionalni duhovni interpretaciji dogajanj na območju bivše Jugoslavije, kakršna je bila začrtana z dominantno linijo francoske Nouvelle Philosophie. A postregel je, ponesrečeno, z enodimenzionalnim odgovorom. Ni zagovarjal srbskih zločinov v Srebrenici, jih je pa relativiziral. V odmevnem zapisu v Süddeutsche Zeitung (1. junij 2006) je eksplicitno izrekel, da je pokol Bošnjakov v Srebrenici julija 1995 najhujši zločin proti človečnosti po drugi svetovni vojni v Evropi. A tu ni postavil pike in je zločin pojasnil kot grozljivo maščevanje za muslimanske pokole po vaseh okrog Srebrenice pred tem. Kar zna biti res, a ni nikakršen argument in alibi.

Hotel je narediti korak proti Srbom, a je naredil korak preveč. Korak k Miloševiću. Ni ločil med Srbi in Miloševićevim režimom, katerega velika in prva žrtev so bili prav Srbi. Tja je hodil kot romar in iskal državo, ki je bila v času njegovega pohodništva že dolgo mrtva. In je take, kot jo je iskal, nikoli ni bilo.

Nadežda Čačinovič je za hrvaški Jutarnji list rekla, da je Handke književni genij in politični idiot. Bo kar držalo.