Gola dejstva

Bernard Nežmah

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Pamflet

Goli otok je bil jugoslovanski gulag, na katerega so od konca štiridesetih poslali več kot deset tisoč ljudi. Je simbol brezpravja Titove Jugoslavije, saj je UDBA prosto lovila nevšečne ji državljane in jih brez sodbe pošiljala v koncentracijsko taborišče. A o najtežjem zaporu časniki niso pisali, celo nekdanji taboriščniki so morali podpisati zavezo, da o Golem otoku ne bodo govorili. Sredi osemdesetih je potem Mladina razbila ta tabu z intervjuji z nekdanjimi taboriščniki, toda še v tretji knjigi enciklopedije Slovenije (Eg-Hab), ki je izšla leta 1989, imena tega zloveščega otoka ni najti, in tudi ne v njeni šestnajsti knjigi (Dodatek A-Ž) iz leta 2002. O njem pa spregovori prevod splošnega leksikona nemškega Knaurra iz leta 1997.

Tako peklensko močno dejstvo je bilo dolgo zamolčano, potem pa postavljeno v obrobje kolektivnega spomina, torej v pozabo. Na Slovenskem imamo fenomen selektivnega izbiranja faktov, ki se je ohranil tudi v sedanjosti, zdaj po načelu, da so interpretacije pomembnejše od dejstev. Vlada je na primer zasnovala davčno reformo pri plačah, ki jo je predstavila kot gesto, ki bo vsem povečala dohodke. Kdo bi ji ne aplavdiral? No, poslanska skupina Levice je reč preverila in izračunala, kaj to pomeni za minimalne, povprečne in visoke nadpovprečne plače. Nekaj, kar je pred prvo svetovno vojno počel časnik Dan, ki je v številke pretvoril povečanje davka na posamezne vrste tobaka in ugotovil, da bo najbolj prizadel delavce, ki so kadili navadne cigarete, najmanj pa bankirje, ki so puhali cigare. Zdaj pa je Levica prinesla nazorni prikaz, da bodo zaposleni na minimalcih na leto za 2 evra na boljšem, tisti s povprečnimi zaslužki za 150 in oni z visokimi skoraj za 2000 evrov. Tu so besede odveč, dejstva številk govorijo najglasneje.

Z malce drugačnim dejstvom se ukvarja parlamentarna komisija KNOVS, ki nadzoruje SOVO. Ko je iz medijev izvedela za primer lepe N., enigmatične prijateljice ali bližnjice ali ljubice ali preprosto nekdanjice premiera Marjana Šarca, ki naj bi jo zaposlili na tajni policiji, je poskušala stvar raziskati. Toda direktor SOVE Rajko Kozmelj se je temu uprl in sklenil, da ga parlament ne bo nadzoroval, ampak da bo zadevo predal v obravnavo delovni inšpekciji. Eklatantna samovolja, saj šef nadzorovane agencije sam določa, kdo bo lahko preiskal spornosti v njegovi službi. Še več, delovna inšpekcija, ki v svojem delovanju sploh ne nadzoruje SOVE, jo bo tokrat na posebno željo direktorja Kozmelja vzela v pretres. Toda inšpekcija je podrejena vladi, medtem ko ima v parlamentarni komisiji večino opozicija. Ne po naključju – delovanje tajnih služb, ki delujejo mimo oči javnosti, je tako delikatno, da lahko kredibilni nadzor vršijo le antagonisti aktualne vlade. In prvi mož SOVE se temu upre, večina osrednjih medijev pa tega ne opiše kot poskus mehkega državnega udara.

A vrnimo se k dejstvom. Zadnje dni so ena dominantnih medijskih vesti besede članice KNOVS Jerce Kovše iz LMŠ, da ji je poslanec Janez Janša zagrozil, da bodo padale glave, ko bo njegova stranka prišla na oblast. Slednji je to takoj zanikal in v dokaz zahteval objavo magnetograma. Klasični postopek premeščanja pozornosti od preskakovanja dejstva, ali je bila lepa N. zaposlena na SOVI po premierskem privilegiju, k besednim duelom na seji. Po tem se je oglasil sam predsednik vlade, ki ne čaka na razplet preiskave, temveč je napisal užaljeni zapis na račun predsednika KNOVS Mateja Tonina. Potožil je, da se slednji že od njegovih županskih mandatov obnaša vzvišeno nad njim, in da čeprav želi s stranko NSi na politično sredino, je zdaj raje izbral Marjana Podobnika in Janeza Janšo, ne pa njega. -??????

Pri Zevsu! Kaj ima Toninova osebna drža in njegove želje po političnem povezovanjem z ugotavljanjem dejstva v zadevi lepe N.? Cepetajoči premier bi rad za vsako ceno preprečil nadzor nad delovanjem SOVE.

Nadzor nad dejstvi je sicer prvi postulat demokratične družbe. Vlade, župani in finančni oblastniki imajo namreč močne propagandne službe, ki nam vseskozi pripovedujejo, da so projekti, ki se jih lotevajo, odlični in v dobrobit skupnosti. Tako je tudi ljubljanski župan ob orkestraciji osrednjih medijev koval v zvezde stadion v Stožicah. Zdaj se je zgodil precedens, nacionalka je z dvema zaporednima Tarčama nazorno s številkami in pričevanji razkrila podkupovanje in oškodovanje mestnega proračuna. Pri čemer ji je ključni material priskrbel portal Pod črto, kar je najtežja kritika osrednjega novinarstva, saj je minorni medij opravil delo, ki ga številne ekipe velikih medijev niso. In sočasno se je zgodil še en obrat – po skoraj desetletju polžjega delovanja tožilstva, so tožilci objavili, da so v zvezi s tem vložili dve obtožnici zoper župana Zorana Jankovića, eno zaradi izognitve davka pri prodaji delnic Mercatorja iz leta 2006 !!!!!!!, drugo zaradi oškodovanja proračuna s plačilom fiktivnih del pri gradnji stadiona.

Kajpak so se pojavile kritike na račun tožilstva, da je reagiralo šele po močnem medijskem razkritju. Toda, zakaj veliki mediji te nadzorne vloge niso odigrali že poprej?

Časnik Delo napoveduje novo serijo odpuščanj, tokratna številka je 30. A zakaj dnevnik v lasti Stojana Petriča odpušča novinarje, ki bi lahko ustvarili bolj odmevni časopis? Poglejmo samo direktive, ki vodijo uredniško politiko v primerih Jankovića, a ne v preteklosti, temveč v zadnjih dneh. Kako so povzeli sporočilo tožilstva o vložitvi obtožnic? MMC nacionalke in STA sta o tem javila že v četrtek, konkurenčni Dnevnik je obširno o tem pisal v soboto. Kaj pa Delo? V petek nič, v soboto nič, v ponedeljek nič in isti nič še vsak naslednji dan.

Če časopis sistematično izpušča eno najbolj krucialnih dejstev, bo samouničil smisel svojega obstoja.