Ekonomija s srcem

dr. Bogomir Kovač

18. 10. 2019  |  Mladina 42  |  Ekonomija

Izbira treh Nobelovih nagrajencev za ekonomijo v letu 2019 je v vseh pogledih nenavadna in izjemna. Nagrajeni trio je pisana druščina treh ekonomistov iz dveh prestižnih ameriških znanstvenih ustanov, MIT-a in Harvarda. Toda Esther Duflo je Francozinja, Abhijit Banerjee se je rodil v indijskem Mumbaju, Michael Kremer pa je Američan. Trojica je raziskovalno in življenjsko tesno povezana, nagrado so dobili za skupno delo na področju eksperimentalne razvojne ekonomike. V zadnjih dvajsetih letih so teoretsko razvili povsem konkretne metode praktičnih rešitev za zmanjševanje revščine v Afriki in Aziji. Njihovo delo je spodbudilo pravo gibanje za razvojne spremembe, skupaj z mednarodnimi in lokalnimi organizacijami so pomagali spremeniti življenje več kot 400 milijonom najbolj revnih in zapostavljenih ljudi. Zato so tokratni nagrajenci tako posebni. Po petdesetih letih imamo prvič nagrado za ekonomiko s srcem.

Nobelova nagrada za ekonomijo velja za šesto, mejno znanstveno področje, o katerem Alfred Nobel leta 1895 ni razmišljal. Toda prav družboslovje bi mu razkrilo prave labirinte drugih znanosti pri napredku človeške civilizacije. Prve Nobelove nagrade so podelili leta 1901, za ekonomijo šele 1969, v teh petdesetih letih pa je bilo nagrajenih 81 znanstvenikov. Toda ves ta znanstveni prestiž je hkrati skoncentriran in centraliziran, znanje se vedno lepi na moč in kapital. Več kot polovica nagrajencev je Američanov, večino nagrad so dobili znanstveniki petih elitnih ameriških univerz, samo s chicaške jih imamo 32, sledita Harvard (30) in MIT (28). Od tod je tudi letošnja trojica.

Letošnjih nagrajencev se drži nekaj simpatičnih posebnosti. Tri so še posebej povedne. Prvič smo dobili nagrado za resnično timsko delo, vsi trije raziskujejo, objavljajo in delujejo skupaj, Banerjee in Duflojeva sta celo zakonca. V preteklosti to ni bilo tako. Velikokrat so s skupno nagrado povezovali povsem nasprotne teorije in znanstvenike, na primer leta 1972 Hayeka in Myrdala ali pa Famo in Shillerja leta 2013. Drugič, letos smo dobili najmlajšo, najbolj pisano in angažirano skupino nagrajencev. Duflojeva ima vsega 46 let, je šele druga ženska nagrajenka. Nacionalno pisana trojica deluje angažirano in napredno, če lahko to merimo z idejami in dejanji za revne, zapostavljene, nemočne ljudi svetovnega juga. To se precej razlikuje od politične poniglavosti nekaterih. Vplivni Friedman (1976) si je ime umazal s sodelovanjem s Pinochetovim režimom v Čilu, Fama se je pred nekaj leti čudil socialni bedi v krizi, ki ne obstaja ... In tretjič, skupina je zavezana razvojni ekonomiki na povsem konkretni, eksperimentalni ravni, med ljudmi in za ljudi. S svojo ekonomiko za revne so dejansko razkrili revščino same ekonomske teorije. Sloviti J-PAL (»Poverty Action Lab) na MIT-u, teoretski laboratorij eksperimentalne ekonomike, je dokaz, da je ekonomija lahko tudi družbena fizika, eksaktna in konkretna. Zlasti zakonca Banerjee in Duflojeva sta ustvarila pravo družbeno gibanje razvojnih ekonomistov na terenu, v Afriki, Aziji in drugod. Vse troje govori o svojevrstnem pogumu nagrajencev in tudi presojevalcev.

Dizajniranje razvojnih eksperimentov v ekonomiji je najprej teoretsko in metodološko zahtevno opravilo. Zahteva dobro poznavanje mikroekonomije, zamotano dokazovanje, kako lahko že majhni koraki pomembno prispevajo h končnim učinkom sprememb. Duflojeva in Banerjee v knjigi Poor Economics (2012) pokažeta, da je svet ljudi, ki živijo z manj kot dolarjem na dan, povsem različen od naših stereotipnih predstav. Zato ne moremo uvajati politik in ukrepov proti revščini, če ne razumemo in ne poznamo, kako se odločajo ljudje, ki v revščini dejansko živijo. In zato morate raziskovati in delovati med njimi, na terenu. Kremer je začel sredi devetdesetih eksperimentalno preučevati izobraževano produkcijsko funkcijo v Keniji, da bi pokazal, kako teoretsko razčleniti problem, empirično razstaviti posamezne vplive in učinke ter potem prek kontrolnih točk sestaviti nove rešitve. To dizajniranje sprememb pove, da je svet revnih veliko bolj kompleksen kot svet premožnih. Toda veliko vemo prav o njem, o revnih pa bolj malo.

Seveda je pomembno, če vemo, kaj bolj prispeva k učnemu uspehu otrok, učbeniki, stalni učitelji ali urejena šolska prehrana. In se hkrati zavedamo, do kam, kdaj in kje lahko generaliziramo določene ukrepe. Problem šol niso toliko dodatna sredstva, temveč primerno prilagajanje programov, učnih metod in učiteljev, pa stabilnost šolskih razmer. Podobno velja za zdravstveno področje. Ljudje bodo sprejeli preventivno zdravljenje proti malariji, če bodo tablete zastonj, če stanejo zgolj dolar, bodo zdravljenje zanemarili. Revni so torej izjemno cenovno občutljivi, še posebej pri preventivnem zdravljenju. Podobno jih odvračajo slabe zdravstvene storitve, zato so mobilne zdravstvene enote tod izjemno učinkovite. Prav tako so pogoste začasne subvencije pri ljudeh, ki se borijo za vsakodnevno preživetje, učinkovitejše kot stalna pomoč, kar dokazujejo programi pomoči podsaharskim kmetom. Podobno velja za sistem mikrofinanciranja, inovacijo dr. Junusa, Nobelovega nagrajenca 2006, v bangladeški banki Graamen. Sistem dobro deluje lokalno, toda v posebnih okoliščinah, kjer je primarno zaupanje ljudi. Zato ni uspel v Etiopiji, Mongoliji in tudi ne v Bosni in drugod.

Revščina je vedno konkretna, zato morajo ekonomisti prisluhniti ljudem, ne svojim umišljenim modelskim predpostavkam. Ni problem raziskovati revščino, temveč jo odpravljati. Majhni, toda pravi koraki veljajo več kot veličastni globalni programi pomoči. Marie Currie je svojo prvo Nobelovo nagrado potrošila za nakup grama radija in nadaljnje raziskave. Našli bomo rešitev za naš »gram«, pravi Duflojeva. Vsak gram zmanjšanja revščine na svetu pa je vreden Nobelove nagrade za ekonomijo.