Spomni se!

Vlado Miheljak

30. 10. 2019  |  Mladina 44  |  Dva leva

– Katera stranka od koalicijskih, če to ni LMŠ, se pravi SMC, SD, SAB ali DeSUS, čigavi nadzorniki so izvedli to menjavo?
– Zame kot predsednika LMŠ-ja je pomembno, da ni LMŠ. Kdo pa je drug zadaj, pa ne vem. Ve pa se, kdo je dlje v politiki in kdo ima kje kakšne ljudi.
– To je?
 – Različne stranke, saj so mnoge stranke že dolgo na sceni.
– Ker vprašanje je, če vi ne morete izvedeti, kaj je zadaj, pripisuje pa se politično kadrovanje vedno aktualni vladi, kdo pa potem lahko izve, kaj se je v resnici zgodilo?
– Vlada v Petrolu vsekakor ni večinski lastnik.
— Marjan Šarec v oddaji Politično TVS o zamenjavi v Petrolu (27. 10. 2019)

Max Rosenbaum: Se spomniš, kaj si rekel, da boš naredil, ko bo Ruth umrla?
Zev Guttman (zmedeno): ... Ne.
Max Rosenbaum: V redu, v redu. Vse sem ti zapisal, da se boš lahko spomnil. (...)
Max Rosenbaum: Točno je vedel, kaj dela.
Stara sostanovalka iz doma ostarelih: Kaj? O čem govoriš?
Max Rosenbaum: Človek, ki ga je Zev ubil, se je pisal Kunibert Sturm. Zev pa se je v resnici pisal Otto Wallisch. Onadva sta umorila mojo družino. 
— Dialogi iz filma Ne pozabi (Remember, 2015)

Ko je po večernem sestanku vodstva Petrola z nadzornim svetom družbe, ki je po dramatičnosti spominjal na zloglasne »nočne sednice« iz obdobja razpadanja skupne države, stopila iz poslovne stavbe pred kamere prva nadzornica Nada Drobne Popovič, je delovala negotovo, kot tista punca, ki si je odrezala roko, da bi v korist fanta, ki jo je k temu nagovoril, unovčila zavarovalno polico. Le da nadzornica Petrola, ki je takoj po izvedenem manevru postala (začasna) predsednica uprave, ni odrezala zgolj roke. Ampak je odrezala glavo. Berločnikovo? Tudi, a predvsem svojo. Manever je bil perverzen. Vsaj za umetniški vtis bi z imenovanjem eksekutorice kot nove upravnice družbe lahko počakali kakšen dan ali imenovali kakšno tretjo osebo. A ne. Polico je naivno unovčila takoj. S tem je pokazala, da ali ni najbolj bistra ali pa manever demonstrira skrajno aroganco tistih, ki jo vodijo. Če je pri manevru nihče ni vodil, kar je komaj verjetno, je neposredno in osebno odgovorna za dejanje, ki ga ne zna utemeljiti. Če so jo vodili drugi, prav tako. V obeh primerih je izgubila poslednji kanček kredibilnosti. In prav bi bilo narediti vse, da v tako skušnjavo slepega izvrševanja ali sledenja ne pade več. Da se ji odvzame možnost opravljanja tovrstnih funkcij.

Tokrat se javnost ne sme in ne more sprijazniti niti z odstavitvijo niti s posledicami. Na več ravneh bi morali odpreti ta problem in ga pripeljati do konca in do sanacije. Kajti paradna družba Petrol je vrh ledene gore v specifičnem nastajanju, poreklu in privatizaciji nekdanjih gospodarskih družb v družbeni lasti, kjer preprosto ne morejo veljati enaka merila kot pri čistem »zasebnem kapitalu«. Pa še tam pogosto ni čisto preprosto. Magna, denimo, ni brez odgovornosti do okolja, v katerem deluje, saj je država participirala in sponzorirala nastajanje proizvodnih zmogljivosti. Kupovala delovna mesta.

Večkrat smo že videli, kako se iztečejo netransparentne, podmizne kadrovske zgodbe, ki jih vodijo politični motivi. Največja in najbolj razvpita je tista, ko so objestni fantje (Janša, Šrot, Bavčar) ubili kapitalnega bika zgolj zato, da bi použili njegove prašnike. Namreč, na famoznem tajnem sestanku 12. avgusta 2005 so se pri Janši sestali omenjeni, da bi izvedli pripravljeni manever »prodaje«. Bik je bil kajpak Mercator, prašniki pa Delo. Janša se je takrat začasno dokopal do dominantnega vpliva na uredniško politiko »osrednjega« časnika, nadležni predsednik uprave in nosilec priznanja menedžer leta Zoran Janković pa je bil kmalu po tem nekrivdno razrešen. Nadaljevanje žalostnega propada do takrat največjega igralca in zaposlovalca v trgovinski branži je znano. Glavna akterka, izvršna eksekutorica takratnih podmiznih manevrov je bila Andrijana Starina Kosem, ki pa se je, da bi rešila lastno glavo, spokorila in spregovorila o govejih kupčijah ter hudo obremenila Janšo. Zgodba ni identična, ima pa veliko podobnosti s sedanjim manevrom zamenjave vodstva Petrola. In morda bo na koncu Drobne Popovičeva podobna spokorjenka, če želi lastno glavo namestiti nazaj na vrat.

Zato, da se ne bi ponavljali slabi kadrovski scenariji, je treba priti zgodbi do konca. In Šarec je, v dobri veri, da njegova stranka in njegova politika z njo nimata nič, obljubil, da bo res razčistil ozadje. Hja, kaj pa, če se samo ne spomni vmešanosti politike; kaj pa, če so mu to njegovi partnerji pozabili povedati? Zato predlagam, da si Šarec in celotna vladna koalicija še pred začetkom lova za vsak primer ogledata film Ne pozabi (Remember, 2015), v katerem nepokretni Jud Max Rosenbaum pošlje sostanovalca v domu za ostarele, domnevnega Juda, sicer pa krepko dementnega Zeva Guttmana na pot, da izmed štirih v Ameriki živečih Nemcev s priimkom Rudy Kurlander poišče nacista s pravim imenom Otto Wallisch, ki je v Auschwitzu pobil njuni družini. No, Zev ugotovi, da nobeden od njih ni iskani nacist. Wallisch, s spremenjeno identiteto, je on sam. Zev, kar po hebrejsko pomeni volk, je bil na lovu za samim seboj.

Eksekutorica Drobne Popovičeva je za TVS izjavila, da gre zgolj za razhajanje v konceptih. Konceptih? Morda v tem, da je Berločnik bolj za košarko, finančna direktorica ( jeseniških) železarjev pa izhaja iz okolja, ki je bolj za hokej. Vztraja pa tudi, da v ozadju zamenjav ni ruski interes. Morda res. Vsekakor pa je ruska ruleta. S šestimi naboji v bobnu revolverja.