Škorenj v obraz

Vlado Miheljak

8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Dva leva

»In ker je človek vendarle človek, ne mara škornja v obraz.«
— Bertold Brecht

»Sodnik Radonjić je za hip odložil sodniško togo, obul štalirske škornje, vzel vile in se spustil v medijski svinjak globoke države, kjer vdano gnoji in hlapčuje dr. Vezjak ...«
— Jože Možina o vlogi škornjev v javnih polemikah (25. 10. 2019)

»Nisem nacionalist, vendar me moti, da mi pridiga o kulturi oseba, ki v desetletjih bivanja v Sloveniji slovenski jezik slabše obvlada kot jaz srbščino po štirih letih vojaške akademije. Gospođa je svojim vređanjem otišla predaleko u svakom smislu.«
— Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca se je na vojaški akademiji bivše JLA naučil pravilno govoriti in misliti (2. 8. 2019)

»Bolj zapleten je primer novih prišlekov iz ’južnih republik’ komunistične Jugoslavije. Mnogi so z asimilacijo postali pomemben člen slovenske kulture, družbe in državnosti. Problem so tisti, ki sprejemajo slovenščino za svoj javni ali celo zasebni govor, ne pa slovenske identitete. Rajši bi se čutili socialistične ’Jugoslovane’, svobodne ’Evropejce’ ali anacionalne ’kozmopolite’. Nacionalno identiteto bi menjali za ideološke nadomestke. Asimilirani so torej samo na zunaj, kar je paradoks posebne vrste. Med njimi je kak viden politik ali župan, znanstvenik ali publicistka, gledališki umetnik ali uspešen pisatelj ...«
 — Akademik Janko Kos o nepravih Slovencih (Nova24, 28. 8. 2018)

Z Matevžem Krivicem, ki pravi, da (ustavni) sodniki ne morejo in ne smejo imeti izpihanih možganov, se je načelno treba strinjati. Drugo pa je vprašanje javnega angažmaja, javnega nastopanja in samoomejevanja. Če se, denimo, ustavni sodnik v bran svojega političnega idola aktivno udeležuje protestov, kjer neukim »vztrajnikom« ne sporoča, da se sodni spori rešujejo v sodni dvorani, ne pa na ulici pred sodno palačo, ampak jim izreka posplošene krilatice o »krivosodju«, je to seveda sporno. Kot je še bolj sporno, če aktivni sodnik ocenjuje nekoga, ki se vključuje v javno polemiko na način in na mestu, kot je sodnik Radonjić okvalificiral filozofa Vezjaka. Z dr. Borisom Vezjakom se lahko strinja ali ne, njegovo argumentacijo sprejema ali ne, nedostojno in nedopustno pa je njegovo precizno, dosledno, nežaljivo, analitično-lakonično pisanje označiti za produkcijo »klozet poeta« in se javno prevpraševati: »Ali je Vezjak retardiran? Ali ima I. Q. višji od številke čevljev?« Takšno javno izražanje bizarnih pogledov postavi na resno preizkušnjo ne samo konkretnega sodnika, ampak celoten inštitut sodišča. Kako zaupati sodišču, če lahko v procesu naletiš na sodnike brez elementarne samoomejevalne in samonadzorne zmožnosti? Kako lahko zaupaš, da ga v sojenju in razsojanju ne vodijo neobvladani vzgibi?

Pričakovano pa je novinarja Možino navdušilo Radonjićevo domnevno obuvanje škornjev. Škornjev? No, to poznamo. Adorno je v Žargonu pravšnjosti (1964) pojav dvojnosti avtoritarne narave v nekem zgodovinskem trenutku takole opisal: »... oben die Aktenmappe, unten die Stulpenstiefel«. Pač, zgoraj fascikel, spodaj škornji ... zgoraj zdravniška halja, spodaj škornji ... zgoraj talar, spodaj škornji ... zgoraj sodniška toga, spodaj škornji ... in celo, zgoraj rektorski barét, spodaj škornji. Da, tudi akademska sfera ni imuna na lesk škornjev. Pa naj bodo usnjeni ali gumijasti, s katerih se lažje spirata blato in kri. To je vsebinsko in estetsko demonstriral veliki Martin Heidegger, ko je, obdan z »akademskim zborom« v jahalnih hlačah in na »glanz« zloščenih škornjih, ob prevzemu rektorskih časti v Freiburgu leta 1933 bral sporni »Selbstbehauptung« nemške univerze. Nemčija v tistem času je začela vse glasneje govoriti o nevarnosti »pojudenja« podsistemov: Verjudung der Kultur, Verjudung der Justiz, Verjudung der Universität ... Wischenschaft, Medizin, Theater, Film ... Skratka, kot povzame Heidegger: »Verjudung des deutschen Geistes.« Kaj so sploh očitali Judom, ki so dali neizmerni prispevek k nemški kulturi, umetnosti, znanosti ...? Prav to, kar akademik Kos očita prišlekom iz »južnih republik«. Že res, da govorijo nemško, živijo in ustvarjajo v nemški kulturi ... a se ne asimilirajo. Tudi če se urbani Jud odpove svoji religiji in obredju, še vedno ohranja svojo vzporedno judovsko identiteto, svetovljanstvo, prostozidarstvo. Vsakokrat in v vsakem primeru se postavljajo nasproti generičnemu nemškemu ljudstvu (»das deutsche Volk – Gegenvolk der Juden«). No, akademik Kos ni prvi, ki je na lovu za »neasimiliranimi« prišleki z dvojno, kot poudari, »shizofreno« identiteto, ki ogroža slovensko entiteto in identiteto. Spomnim se, da so v času osamosvajanja v osrednjem časniku napadali Dušana Jovanovića, češ da je »Neslovenec«. Enemu ključnih slovenskih dramatikov očitati nelegitimnost soustvarjanja in sodefiniranja slovenske kulture!? Na Kosovem seznamu se kajpak zvrstijo Janković, Jovanović, Vojnović in v zadnjem času obvezna in dežurna sovražnica ljudstva Svetlana Slapšak ... V izvrstno intelektualko se sme obregniti celo tak »naturščik«, kot je Kovšca, ki ga je vredno omenjati zgolj zaradi funkcije, ki jo opravlja. Ampak, lepo pove: Slapšakova ne obvlada občevalnega jezika. On pa se je naučil pravilno govoriti in misliti. Kje? Kot pitomec (tankist!) vojne akademije JLA, ki jo je sicer zapustil ob razpadanju Jugoslavije, a ona očitno nikoli ni zapustila njega. No, Kos »prišlekom« bolj perfidno očita neasimiliranost, a spregleda, da sodobna družba in nacija ne rasteta na predmoderni asimilaciji, ampak integraciji mnogoterih identitet, partikularnosti, različnosti, enkratnosti, posebnosti ...

Norvežani so pred kratkim za produkcijsko hišo HBO posneli izjemno duhovito serijo z naslovom Prišleci (Beforeigners, 2019). Gre pa takole. V neki bližnji prihodnosti Norveško, ki je urejen Babilon ras, etničnih, religioznih, spolnih in slogovnih identitet, poln vzajemnega rešpektiranja in korektnosti, zmoti nepojasnjen pojav. Namreč, skozi časovne luknje morje naplavlja vedno nove »prišlece«, se pravi staroselce, etnične Skandinavce, a iz obdobij plemenske kamene dobe, divjega vikinštva, pa vse do obdobja puritanskega romanticizma. Dotedanjo harmonično sobivanje v družbi, kjer je vsak vsakemu na neki način prišlek, rušijo nadležni, neprilagodljivi prišleci. Vredno razmisleka.