Grega Repovž

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Uvodnik

Huawei nas gleda

V Evropi poteka zelo resna razprava o uvajanju novega standarda mobilne telekomunikacije 5G. Nobenega dvoma ni: države hitijo z uvajanjem novega standarda, to imajo vse vodilne države danes na vrhu prednostnih seznamov. Hitijo, ker je na to omrežje, njegovo hitrost in zmogljivost vezana tako rekoč vsa tehnologija prihodnosti, ki že nastaja, od umetne inteligence do interneta stvari. A vendar ta razprava ne poteka le znotraj tehnoloških krogov, temveč je to zelo resna politična, geostrateška in varnostna razprava. 5G je namreč tehnologija, ki sama po sebi že predstavlja nova razmerja na planetu. Edini, ki je dejansko tehnologijo razvil do stopnje implementacije in postavitve, je Huawei. Razvoj 5G je bil seveda državni projekt, država ga je podprla finančno in strateško. Evropska in ameriška podjetja so v zaostanku, poleg tega niso niti približno tako močna kot Huawei, evropska konkurenta Nokia in Ericsson pa po analizah nemških strokovnjakov zaostajata za nekaj let.

V Nemčiji, ki ji bodo verjetno sledile ostale evropske države, se je politično stališče v tem trenutku ustalilo pri tem, da je bolje zaostajati kot pa tvegati. Kot navaja novinar nemškega tednika Der Spiegel Martin Knobbe (njegov članek objavljamo), naj bi kitajska vlada že zdaj zelo zavzeto vohljala po Nemčiji. O tem so zbrali kopico pričevanj nemških podjetij in obveščevalcev. Razmere so resne. Nemčija je, tako Knobbe, pred izbiro: ali zaostati gospodarsko, tvegati nižjo gospodarsko rast, ali pa celotno državo izpostaviti tveganju. A tveganje je veliko: po kitajskih zakonih o tajnih službah morajo vsa informacijska podjetja brez zadržkov pomagati državi. Če vlada želi podatke, jih morajo podjetja posredovati. Zato naj bi se urad nemške kanclerke Angele Merkel nagibal k temu, da bi preprečil sodelovanje Huaweia pri gradnji omrežja 5G v Nemčiji.

Nemčija je sicer že v začetku leta omejila možnost vstopanja tujih kitajskih lastnikov v nemška tehnološka podjetja – a dejansko ne le kitajskim in ne le v tehnološka podjetja. Ne govorimo o podjetjih v javni lasti, temveč ne glede na lastnino. Zakon je napisan tako, da lahko vlada oziroma njene agencije dajo veto na prodajo deležev v vseh strateških podjetjih, ne samo glede na velikost, ampak glede na znanje, ki ga podjetje ima. To ni hladna vojna, izraz vojna je premočan, a spopad za obvladovanje prihodnosti poteka pred našimi očmi, ne poteka le v Evropi, ampak po vseh celinah. Analiz, kakšen delež afriške celine danes že obvladujejo Kitajci, ni. Jasno je le – kar kaže tudi načrtno vlaganje kitajske države v 5G –, da za tem stoji jasen državni načrt, da gre za geostrateško ravnanje države. Pri čemer pa ne govorimo o demokratični državi, ampak o državi, ki ima na demokracijo, človekove pravice in državo popolnoma drugačne poglede, kot jih ima na primer Evropa (navkljub neoliberalizmu, ki vlada tu).

Vzpostavljajo se torej nov svet, nova razmerja, dejansko nov svetovni red, postavlja se prek globalizacijskih pravil, ki so jih v preteklosti v svetu vzpostavile zahodne demokracije, lačne višje gospodarske rasti, v pogoltnosti. Pri čemer je treba biti previden: strašenje s Kitajci je tudi način vzpostavljanja drugih avtokratskih oblasti in voditeljev, kar vidimo na primeru ZDA. Katera država je že brezsramno prisluškovala nemški kanclerki? Niso bili Kitajci, bili so Američani. In ni bil Trump, bil je Obama. Kdo ruši (pol)demokratične režime v Južni Ameriki, da bi se dokopal do moči nad strateškimi surovinami? Niso Kitajci.

Kitajska svojih namer ne skriva. Tu je še Rusija. Še ena demokratično vprašljiva država, ki ne skriva svojih interesov. Sami vprašljivi bloki moči.

A če se Nemci zavedajo svoje ranljivosti, če se zavedajo, kako ranljivi zaradi novega mobilnega omrežja lahko postanejo državljani in podjetja v Nemčiji, bi o svoji ranljivosti morali razmišljati tudi v majhnih državah, kot je Slovenija. Zlasti pa bi se morali zavedati, kako pomembna bo v bližnji prihodnosti – da, gre za bližnjo prihodnost – za nas močna in demokratična Evropska unija. A ne gre le za moč Evropske unije, ampak tudi za našo moč v njej. V tem trenutku smo izredno šibki in nepomembni, primer arbitraže nam kaže, kako neverjetno po diplomatski spretnosti zaostajamo že za Hrvaško.

Zakaj smo tako nemočni? Morda ravno zato, ker je vse, kar imamo, Evropska unija. Znotraj unije bi se naša moč namreč takoj povečala, če bi znali loviti različna ravnotežja med različnimi bloki moči. Tega ne počnemo. Oziroma kot je dejal sociolog Tomaž Mastnak v nedavnem intervjuju za Mladino: »Edina smiselna zunanja politika se mi zdi tista, ki ni ekskluzivno vezana na en blok moči in ki uveljavlja nacionalne interese.« Šele taka politika bi Sloveniji dala – za začetek – nekaj moči vsaj znotraj unije.

Ne gre torej za to, kako bomo Slovenci Huaweiu – skupaj z Nemci, če bodo slednji to sploh res storili – rekli ne. Prekleto bolj zapleteno je. In v slovenski politiki se s tem res nihče ne ukvarja.