Grega Repovž

8. 11. 2019  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Tvegana igra

Vrhunska politika je resen posel. Dolga leta so bili – po vsem svetu – politiki predvsem ljudje, ki so se že v rosnih letih odločili za ta poklic, celo poslanstvo. Tako so počasi lezli po klinih politike, začeli kot pripravniki v poslanskih skupinah, postali člani podmladkov, napredovali do položaja svetovalcev v ministrskih kabinetih, si nabirali izkušnje ter prevzemali znanje starejših kolegov. Preden je kdo postal minister ali poslanec, je v politiki preživel vsaj deset do petnajst let – in si nabral znanje o umetnosti politike, zgodovinske izkušnje, spoznaval nenapisana pravila, kaj kakšen korak sporoča drugi strani, itd.

Fenomen lakote volivcev po vedno novih obrazih, rumenilo medijev, potrošniški odnos volivcev do politike, dejstvo, da se je veliko političnih strank dejansko spridilo v servise osebnih interesov – vse to je povzročilo, da v politiko prihaja vse več ljudi, ki tega znanja in odnosa nimajo. Pogosto že osnovnega bontona ne obvladajo, kaj šele politike kot profesije.

Stanje, ki je ta teden nastalo v koaliciji, je v očeh dolgoletnih opazovalcev politike, na primer dolgoletnih novinarjev, zato videti veliko resnejše kot pa v očeh samih akterjev – ker so to že prevečkrat videli in ker vedo, da imajo tovrstna dejanja malodane naravne zakonitosti – in potekajo skoraj vedno enako. Že danes je zato mogoče reči, da v primeru, če koalicijske stranke in Levica ne bodo v naslednjih tednih sklenile novega dogovora, če se ne bodo predsedniki strank dejansko začeli pogovarjati, ta vlada ne bo obstala niti do pomladi – pa naj eni in drugi še tako napenjajo mišice ter lastno pomembnost in samozavest. Ta vlada bo padla, padla bo gromko.

Vodja opozicije Janez Janša ima (sicer zlohoten) zgodovinski spomin, verjetno se le nasmiha, ko opazuje prerivanje. A brez dvoma jim bo »pomagal«, da bo v nekaj mesecih kaos tako hud, da bi lahko prišlo do predčasnih volitev. In od sedanje koalicije ne bo res pridobila nobena stranka, čaka jih trda kazen volivcev. Enako velja za Levico. Volivcev ne bodo zanimale podrobnosti. Ko so volili, so volili koalicijo in stabilnost za štiri leta. Visoka podpora vladi je jasno kazala, da so zadovoljni – neverjetno potrpežljivost in razumevanje so izkazovale javnomnenjske ankete. Ljudje namreč hočejo mir, stabilnost.

To, kar se dogaja zdaj na ravni koalicije (in v koalicijo vštevamo tudi Levico), je tisto, kar volivci najmanj prenesejo – poleg tega so razlogi preveč banalni za velikost politične krize, ki so jo skuhali. Ker vse, kar sporočajo, je, da ves čas izigravajo eden drugega. Zato je razpadla ta koalicija? Odsotnost spomina v koalicijskih strankah in Levici je naravnost osupljiva: ne spomnijo se niti tega, da je prav obljuba normalnosti tik pred volitvami (spomnimo se shoda v Ljubljani) pritegnila volivce, da so se udeležili volitev. Da, volili so jih, ker niso hoteli dobiti koalicije sovraštva, ampak približno normalno vlado. In po dobrem letu se niso sposobni pogovarjati, vsak hvali sebe, s prstom kaže na druge? Da. Velja za vse, od Židana do Počivalška, od Mesca do Šarca, enako za Bratuškovo. Edini, ki se že ves čas, tudi zaradi izkušenj, ki jih ima, pri tem kontrolira, je Erjavec. Ostali drug drugega spotikajo že vsaj pol leta, ob vsakem predlogu Levice pa vsaj ena od koalicijskih strank podstavi nogo – ta očitek Levice drži. A to Levici ne pomaga dosti: v očeh volivcev, tudi njihovih, bo čez en mesec veljala za tisto stranko, ki je zrušila vlado in stabilnost. In predvsem omogočila, da vlado v nekaj mesecih, z volitvami ali brez njih, prevzame Janša. To je namreč zelo verjetno.

Govorimo namreč o manjšinski vladi, od tega tedna naprej. Doslej je bila to klasična koalicija, poimenovanje pet plus ena je zgolj poimenovanje. Takšne pač so koalicije, nestabilne in naporne. A razlogi za razhod so preprosto neresni – in to velja za vse strani. Volivci ne marajo politike, ki se prepira o tem, kdo bo koga kam postavil.

Ko bo v naslednjih mesecih razpadla javna podpora, se bo vse skupaj hitro zaostrovalo. Vsaka stranka bo začela kalkulirati, vsak minister bo začel kalkulirati, delo pa bo popolnoma obstalo. In seveda, vodja opozicije ne bo stal križem rok. Jeza in odpor volivcev bosta še večja. Nato bodo začeli igrati poslanci. Nenadoma bodo namreč ti ljudje na tem, da ostanejo brez službe. Sledili bodo prestopi poslancev, nastajati lahko začne nova koalicija, druga stran bo ta poskus rušila. Nastal bo kaos. Odprl se bo prostor za nove obraze in nove stranke, volitve se vohajo že zdaj. Vse to je že videno. Kako je že padla vlada Alenke Bratušek? Kako je padla Pahorjeva vlada? Zakaj je Cerar zrušil lastno vlado? Vsi rušitelji so na volitvah zgrmeli v politični rob.

Vse bo obstalo, tako kot je za skoraj pol leta obstalo delo leta 2018, ko je Cerar predčasno razpustil koalicijo. S tem si je uničil še tisto podporo, ki jo je med volivci imel.

Od tega tedna se zato politika ne bo ukvarjala s stanovanjsko problematiko. Od tega trenutka vsi le še kalkulirajo.

Lahko se torej zdi Šarcu, Počivalšku, Bratuškovi, Mescu in Židanu, da so pokazali, da se držijo svojih političnih agend, da ne popuščajo drug drugemu, da so pripravljeni dati vse na kocko, da znajo drugemu zvijati roke in kazati svojo moč – vse, kar vidijo volivci, pa je, da niso sposobni skupaj voditi politike, ki bi zagotavljala stabilno in napredujočo državo, da niso sposobni dogovorov, da je pomembnejši javni vtis kot učinki, ki jih ima njihovo ravnanje za državo. Morda se jim zdi, da izrekajo niansirane izjave, da volivci to zaznavajo. Nianse bodo hitro izginile, ostalo bo le golo dejstvo, da niso bili sposobni dogovarjanja. In da je vse spet obstalo.

Lahko umirijo strasti in sklenejo nov dogovor. Lahko pa uničijo, kar je po volitvah leta 2018 sredi vse bolj nacionalistične Evrope delovalo kot presežek. Veliko dajejo na kocko. Ima pa vsak seveda pravico zamuditi svojo zgodovinsko priložnost.