Sredinec

Vlado Miheljak

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Dva leva

»Predsednik Socialnih demokratov mag. Dejan Židan je na strankinem kongresu napovedal premik stranke v zeleno in v levo.«
— Na programskem kongresu v Velenju je predsednik SD pripravil veliko presenečenje in napovedal premik socialdemokratov v levo (objavljeno na portalu Socialdemokrati.si, 11. 11. 2019)

»Nova Slovenija je po desetih letih sprejela prenovljeni program stranke Za vse ljudi. Z njim se, kot je napovedal predsednik krščanskih demokratov Matej Tonin, premikajo na politično sredino kot zmerna in napredna stranka, pripravljena na digitalno dobo. ... Z novim programom v NSi napovedujejo premik z desne proti politični sredini.«
— Matej Tonin na kongresu NSi o sredinskosti stranke (Dnevnik, 17. 11. 2019)

»Istospolni živijo med nami, toda predlog ZL je šel predaleč,’ je dodal vodja poslanske skupine NSi Matej Tonin. Pri tem predlogu po njegovem prepričanju ’ne gre za izenačitev pravic, pač pa gre za to, da se pravice jemljejo nam’. V čem je poanta tega, da se nam vzame možnost, da se imenujemo oče in mama.«
— Matej Tonin se je že pri zavračanju novele zakona o zakonski zvezi odločil za sredinsko pot, po kateri se lahko vsak svobodno opredeli, ali je oče ali mati svojemu otroku (Ognjišče, 18. 12. 2015)

Na strankarskem gnojišču vlada zmeda. Ne od včeraj, ampak že ves čas. Ko sem tam nekje leta 1995 znanemu nemškemu politologu pripovedoval o zmedi pri poimenovanju in pozicioniranju političnih strank, ki vlada pri nas, me je miril, da je to normalno. Po nemških izkušnjah naj bi trajalo vsaj še deset do 15 let, da se bodo imena in pozicije kolikor toliko uskladili; da bo ime razkrivalo vsebino. Takrat se mi je to zdelo strašansko dolgo. Sedaj je minilo že 30 let od nastanka prvih strank. A zmeda je še večja. Začelo se je s poimenovanjem predhodnice današnje Janševe stranke kot socialdemokratske (SDSS). Stranka, katere pozicija je bila vseskozi desničarska in katere volilno telo se je po vrednotah in orientaciji samouvrščalo desno od ljudske stranke in krščanskih demokratov, je takrat res bila nekaj posebnega. Tako zelo, da številnim tujim novinarjem in še zlasti oglednikom socialistične internacionale ni bilo nič jasno. Če so me prosili za pomoč pri razbijanju slovenske socialdemokratske enigme, sem jim razložil približno takole: v SDSS so socialdemokrati na tak način, kot so (takrat še) Haiderjevi svobodnjaki (FPÖ) liberalci. Pa jim je postalo pri priči jasno. In če so danes v SDS veseli, da zaradi orientacijske zmede in pomote v nekem zgodovinskem trenutku niso bili po pomoti prepoznani in sprejeti v družino evropskih socialističnih in socialdemokratskih strank, se imajo malenkost zahvaliti tudi podpisanemu.

Zmede pa nismo zaznali samo v zgodovinski SDSS, ampak tudi pri genezi ZKS-SDP v sodobno socialdemokracijo. Komaj so se rešili spon stare partije, se jim je že zdelo, da morajo preskočiti tudi socialdemokratsko usmeritev in se definirati kot standardna sredinska stranka. V osebi Boruta Pahorja so prepoznali vizionarja, ki jih bo popeljal čez Rdeče morje. V Pahorjevem obdobju se je stranka otresla vsega socialdemokratskega balasta. Razen imena. Zaradi politično konformnega delovanja v Pahorjevi eri je izgubila ne le staro, razočarano levo volilno telo, ampak tudi celotno intelektualno ozadje leve provenience. Intelektualno osiromašena stranka je tako brez težav kupila vsako Pahorjevo nedostojnost in bizarnost. Še sedem let po prenehanju predsedovanja SD je stigma norčave stranke norčavega Pahorja živa kot v njegovi eri. Pahor je danes res na distanci s stranko, a preden je odšel, jo je kadrovsko in vsebinsko preoblikoval tako, da si zlepa ne bo opomogla in se kadrovsko okrepila. Aktualne SD ne pooseblja Židan, ampak Matjaž Han. Pač, kot stranko pretkanih (kadrovskih) mešetarjev in trgovcev brez (socialdemokratskih) vrednot. Nazadnje se je to videlo in potrdilo ob razkrivanju vloge imenovanega pri kadrovski čistki v Petrolu. Židan, ki ni ravno nadarjen za politično analizo, vidi v kritikah te mešetarske nature strah (?!) politične konkurence pred prenovljenim programom stranke. Strah pred programom? Vsekakor je ugotovitev bolj norčava kot duhovita. Ampak kakorkoli. Če je v stranki še kdo, ki namesto partijske discipline vsaj malenkost uporablja male sive celice, bi se moral vprašati, kje je bila (socialdemokratska!) stranka doslej, če Židan pompozno napoveduje premik v levo.

Premikajo pa se tudi krščanski demokrati. Menda proti sredini. Vendar ni jasno, v čem. Doslej je veljalo, da so izrazito (bolj kot, denimo, SDS) sredinski, se pravi neoliberalni, po ekonomskem modelu, po vrednotnem modelu pa izrazito konservativni, desničarski. Sedaj nas Tonin prepričuje drugače: »Nova Slovenija zavrača neosocializem in neoliberalizem. Trdno verjamemo, da se skrivnost uspeha države skriva v tem, da najdemo pravo ravnotežje med socialnim in tržnim principom, zato zagovarjamo socialni tržni gospodarski model. V središče postavljamo človeka, ne države in ne trga.« Če mislijo resno z usmeritvijo, ki temelji na Müller-Armackovem konceptu »socialnega tržnega gospodarstva«, ki ga je v procesu povojne revitalizacije nemškega gospodarstva in družbe povzel gospodarski minister, kasneje podkancler in nazadnje kancler Ludwig Erhard, potem morajo revidirati svoje poenostavljene programske in praktično-politične ekonomske intervencije. Če se hočejo premakniti v sredino po vrednotnem in nazorskem profilu, morajo revidirati vse drugo.

Politična sredina je široka paleta pogledov in ravnanj, a je dokaj enotna v liberalnem odnosu do posameznika, njegove svobode in izbire. Tudi družinske, partnerske. Odnos NSi in Toninov odnos do teh vprašanj in konkretno do novele družinskega zakonika je bil in ostaja izrazito konservativen in desničarski.