Šarec in Vasle

dr. Bogomir Kovač

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Banka Slovenije (BS) je v začetku novembra 2019 uveljavila vrsto omejevalnih pravil glede kreditiranja prebivalstva. Navidezno manj pomembni ukrepi so odprli več ekonomskih vprašanj, kot pa ponudili političnih odgovorov. Kreditiranje prebivalstva ni temeljni problem slovenske razvojne ekonomike in finančne stabilnosti. Zato ukrepi BS niso prepričljivi. Prinašajo več družbenih stroškov kot ekonomskih koristi, delujejo preostro, na napačnem koncu in tudi prociklično. Prvič so pri tem neposredno trčili interesi BS in vlade. Razkrili so slabo koordinacijo ekonomskih in razvojnih politik države in koš sprenevedanj glede odgovornosti enih in drugih. Zato lakonična skrb za kreditno sposobnost gospodinjstev in socialne razmere prebivalstva ne more povrniti njune izgube zaupanja in kredibilnosti. In to je problem, tako Vasleta kot Šarca.

Sklepi BS o strožjih minimalnih standardih kreditiranja gospodinjstev niso prišli iznenada. BS je slovenske banke opozarjala že nekaj časa, v kreditni aktivnosti prebivalstva je zaznala tveganja za stabilnost slovenskega bančnega sistema. Letne rasti zadolževanja so visoke, povečujeta se povprečna vrednost kreditov in ročnost odplačil. Okvirnih priporočil banke niso upoštevale, zato je BS posegla po diskrecijskih ukrepih, nižji ročnosti in ostrejših pogojih servisiranja dolga. BS je s temi ukrepi želela omejiti finančna tveganja bank in preveliko zadolženost prebivalstva, ki bi lahko postala za gospodinjstva usodna v času nove recesije. Do tod se zdijo argumenti BS ekonomsko logični, socialno odgovorni, politično primerni.

Seveda reči niso tako preproste, kar dokazujejo burni nasprotni odzivi. Združenje bank protestira, ker jim posegi BS jemljejo edini pravi donosen posel, glede odplačil teh kreditov pa ne vidijo resnih tveganj. Skoraj tri milijarde potrošniških kreditov je doslej pomemben del domačega povpraševanja trajnejših dobrin, zato so nezadovoljni tudi številni trgovci. Vlada je v bolj populistični politični drži vzela v bran potrošnike kot svoje volivce, saj bo kreditno nesposobnih vsaj tristo tisoč ljudi, tretjina gospodinjstev, posebej revnejši sloji, mladi in upokojenci. Vsi ti protiargumenti se zdijo enako prepričljivi. Kaj je torej prav in kje so zgrešili eni in drugi?

Vodstvo BS dobro ve, da je osrednji problem kreditnih razmerij drugje. Premalo imamo podjetniških kreditov, potrošniških pa ni preveč, tudi glede tveganj. Potrošniški krediti nikoli niso ogrožali slovenskega bančnega sistema, pred letom 2008 je bilo problematično nekritično kreditiranje podjetniških podjemov. Danes je zadolženost prebivalstva glede na BDP za polovico nižja od povprečja evroobmočja, izpostavljenost bank in tveganje sta tu majhna in obvladljiva. Če kaj ogroža slovenski bančni sistem, poleg shizofrene obrestne politike, so to 20 milijard neaktiviranih depozitov prebivalstva v bankah ter premajhne investicijske aktivnosti podjetij in države. BS na tem področju ni storila ničesar. Lahko bi z jasnimi priporočili spodbudila aktiviranje prihrankov na notranjem trgu obveznic. Z njimi lahko financiramo razvojne projekte podjetij in države, kar danes počno v Nemčiji, na Nizozemskem in drugod. Lahko bi priznala pretekle napake pri sanaciji bank in skušala skupaj z vlado hitreje vrniti zaupanje ljudi, namesto večnega slepomišenja z izbrisom varčevalcev in investitorjev. Lahko bi kot profesionalna institucija poskrbela za večjo koordinacijo monetarne in fiskalne politike, zlasti na področju stanovanjskih kreditov. BS očitno svoje diskrecijske moči ne želi usmeriti v prave reči.

Podobno hipokrizijo je čutiti tudi v krogih poslovnih bank. Banke so že sedaj imele odločilne pravice odločanja, kdaj, koliko in komu dajati kredite. Toda premalo jasno so diferencirale svoj kreditni portfelj glede namenov, ročnosti in tudi posameznih skupin komitentov. Tudi poslovni bankirji se pri sanaciji bank niso borili za njihove interese, oportunistično so sledili napotkom BS in vlade, danes pa so skupni ujetniki njunih zablod. Toda zagotovo vedo več od svojih komitentov in lahko bolje presojajo tveganja kot centralni bankirji v svojih slonokoščenih stolpih. Zagotovo jim ukrepi BS režejo pomemben kos kruha in ne ponujajo ničesar, kar bi lahko nadomestilo takšno omejevanje poslov. Seveda pa je socialno dušebrižništvo bankirjev tu odveč.

Vlada je opozorila prav na ta problem. Ukrepi BS so dejansko antisocialni, bolj koristijo bogatim kot revnim, povečujejo družbene neenakosti, spodbujajo sivi trg denarnih posrednikov … Seveda je smešno, da vlada obtožuje BS glede socialnih razlik, sama pa z mini davčno reformo razbremenjuje zgornje dohodkovne razrede. Kar bodo revni izgubili na kreditnih trgih, daje bogatejšim pri njihovih dohodkih. Pomembna razlika je seveda v želenem agregatnem povpraševanju. Potrošniški krediti revnih gredo na trg, razbremenitve bogatih pa v varčevanje. Vladna stanovanjska politika, podporne sheme financiranja, večja davčna reforma in spodbujanje domačih virov pri financiranju javnih investicij ostajajo mrtva črka na papirju. Tudi z vladne strani ni prave širitve fiskalne politike in interesa iskanja skupne poti z BS.

Očitno je dvoje. Bankirji vseh vrst tičijo v pasti monetarne politike, skupaj z vlado delijo slabo razumevanje dolžniške ekonomike. Denar zgodovinsko izhaja, živi in umira kot dolg, denar je kredit, bolj kot ga izdajajo centralne banke, ga multiplicirajo poslovne banke. Zato ne glejte venomer proti Frankfurtu, temveč se ozrite po Ljubljani. Makroekonomsko tveganje niso cene, temveč rast, ne finančna stabilnost bank in države, temveč kakovosten razvoj in zaposlenost. Kombinacija in koordinacija ekonomskih politik sta tu ključni. Za to dvoje so dobili politični mandat in ne za gretje svojih riti, kot bi v teh dneh porekla naša luciferka Svetlana Makarovič.