Prej opomin kot spomin

dr. Bogomir Kovač

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Berlinski zid je simbolno padel 9. novembra 1989, pomenil je začetek spektakularnega konca socialističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, tudi na Balkanu. Evforija je zajela vse in vsakogar, mirni konec hladne vojne je obetal medsebojno spoštovanje, nove dogovore in sodelovanje. Združitev obeh delov Nemčije je bil najboljši dokaz tega zgodovinskega preobrata, odprla je pot kasnejši širitvi EU. Toda padec zidu, združitev Nemčij in širitev EU so hitro pokazali nekaj usodnih spregledov. Osvobajanje držav še ni svoboda ljudi, prehod brez zmagovalcev in poražencev se je spremenil v triumfalnost novega zahodnega gospostva. Toda politična pričakovanja se po tridesetih letih ekonomsko niso uresničila niti v Nemčiji in še manj v EU. Padec berlinskega zidu je zato prej opomin kot spomin na triumfalen »konec zgodovine« dolgega 20. stoletja.

Zgodovinskih in drugih primerjav je v teh dneh v obilju. Začnimo z eno zgodnejših. Leta 800 je papež Leo III. v Rimu okronal Karla Velikega na čelo Svetega rimskega cesarstva. Toda ta čudna tvorba ni bila, kot se huduje Voltaire (1756), niti sveta niti rimska, niti imperij ni bila, celo prestolnica Aachen je bila pravi simbol te praznine. Evropa je torej vajena fantastičnih političnih tvorb in velikih prelomov, večnih prevar in tudi zablod. V sosledju obletnic sodi prelomno leto 1989 prav tako na navidezno obrobje čudaškega povojnega sobivanja socializma in kapitalizma. Gorbačov in Reagan sta tedaj sproti sklepala prijateljstva, na Poljskem je slavila Solidarnost, Madžari so odprli meje, na pekinškem Trgu nebeškega miru so s tanki zatrli demonstracije in ubili tri tisoč ljudi, na Baltiku pa jih je dva milijona od Estonije do Latvije sklenilo roke v protestno človeško kačo miru. Politični in ideološki zidovi so padali povsod. Protikomunistična fronta je bila tako široka in živa, da je ni bilo mogoče zaustaviti.

Padec zidu leta 1989 je dvignil politična pričakovanja in povečal ekonomsko negotovost. Nemška združitev je dejansko pomenila politično priključitev vzhodnega dela k Zahodu, nekakšen ekonomski prevzem Vzhodne Nemčije. Zahodna Nemčija je imela trikrat več prebivalstva, njen BDP je bil skoraj petkrat večji kot na Vzhodu, razvojne razlike so leta 1990 podcenili na obeh straneh. Adenauer in Erhard veljata za tvorca nemškega »gospodarskega čudeža« v obdobju 1949–1963, tudi kasnejše bolj keynesianske socialdemokratske vlade Brandta in Schmidta tega blišča niso izbrisale. Kljub recesiji v osemdesetih je Kohlova Nemčija ekonomsko dovolj močna za politično združitev, čeprav stopi vanjo nepripravljena. Nemčija je vložila v združitev skupaj okoli 3000 milijard evrov, med 120 in 140 milijard na leto. Nemški gospodarski model je tu odpovedal, petnajst let po združitvi je združena Nemčija postala največja evropska ekonomska bolníca.

Težava Nemčije niso bili višji stroški združevanja, temveč napačna izbira strategije in ekonomskih politik. Stara zaveza stabilnosti cen in uravnoteženosti proračunov je v hipu zbledela. Prevladali sta neoliberalna ideologija in logika ponudbene ekonomike, toda nižji davki in višji transferji so povzročili hitro naraščanje proračunskih primanjkljajev in dodatno zadolževanje države. Staro Pasinettijevo pravilo, da primanjkljaji in zadolževanje niso problem, če lovijo stopnje rasti, deluje dobro pri približno petodstotni nominalni rasti BDP-ja. Toda recesija 1992–1997 je vodila do napačnih sklepov, restriktivnih ukrepov monetarne in fiskalne politike. Centralna banka je zahtevala strogo fiskalno konsolidacijo, v imenu zaščite pred inflacijo in zadolženostjo države, ki je bila vseskozi znotraj slovitih maastrichtskih pravil (3/60). Rezultat poznamo. Nemška recesija se je poglobila, neravnotežja so narasla. Šele izsiljene Hartzeve reforme na trgu dela, nižje plače in večja fleksibilnost zaposlovanja, predvsem pa uspešen nemški izvoz, ki presega polovico njenega BDP-ja, so rešili Nemčijo.

Zadnjih deset let, po veliki recesiji 2009, je Nemčija izkoristila svoj vodilni položaj v EU, predvsem mednarodno konkurenčnost in presežke v plačilni bilanci. Žal je EU vsilila politike in napake, ki jih je sama pred tem naredila pri združevanju. Gre za fiskalno varčevanje za vsako ceno, podcenjevanje pomembnosti investicij in večno strašenje z inflacijo in transferno unijo.

Ekonomsko je združitev uspela, toda za visoko ceno. Rast BDP-ja je v vzhodnih nemških deželah višja kot v zahodnih, BDP na prebivalstvo se je tod več kot podvojil, toda razvojno so razlike še vedno velike. Danes dosega vzhodni del Nemčije dve tretjini razvitosti zahodne, produktivnost je za tretjino nižja, brezposelnost skoraj dvakrat višja, primerljive plače zaostajajo za četrtino, socialne neenakosti so višje kot drugod. Ekonomska konvergenca preprosto ni skladna s političnimi pričakovanji, ljudje se na Vzhodu čutijo odrinjene in zapostavljene. Zato se tod krepi ekonomski nacionalizem, naraščata politična ksenofobija in desni populizem. Nemške volitve 2020 bodo v CDU in SDP, dveh vodilnih strankah povojne Nemčije, dočakali brez pravega vodstva in vizije. Socialdemokrati so postali celo obrobna stranka, nacistična AfD pa nasprotno s svojim antimigrantskim rasizmom in agresivnim populizmom slavi. Reševanje suverenosti je postalo pomembnejše kot zaščita človekovih pravic, ekonomski nacionalizem je spet pred demokracijo. Vzpon avtoritarnih režimov v osrčju Evrope postaja politično legitimen.

Trideset let po padcu zidu vemo, da političnoekonomska konvergenca ni uspela, ne v EU in ne v Nemčiji. Ekonomske razlike se povečujejo, prav tako politični zidovi, ograje in bodeče žice na mejah. Danes merijo več kot 1000 km, ima jih 13 držav od 28 članic EU, tudi Slovenija. Kundera je nekoč to imenoval »neznosna lahkotnost bivanja«. Mislil je na povojni komunizem, mi to doživljamo kot sodobni kapitalizem.