Pajdaša

Heni Erceg

22. 11. 2019  |  Mladina 47  |  Hrvaška

Ki je kot zrcalo, izziv, ljubljeni četnik ali dragi ustaš. Celo v isto skupino evropskih ljudskih predstavnikov sodita, v skupino, ki ji je mar zgolj blaginja ljudstva, zato bi srbski predsednik moral priti na kongres Evropske ljudske stranke v Zagreb, a je dolgo omahoval in nazadnje udeležbo odpovedal. Pa ne, da bi bil bojazljivec, pravi, v resnici s prihodom v hrvaško prestolnico ni želel še dodatno poslabšati odnosov med državama, poleg tega je tu še položaj Srbov na Hrvaškem. Ni si mogel kaj in je dodal, kako Hrvate pekli, ker se Srbija spet dviga in ni več na kolenih.

Kakopak, Aleksandar Vučić ne vidi, da Srbija v resnici je na kolenih, skozi njegova okna se ne vidi najbolje, kako živi ljudstvo, prav tako, kot se ne vidi skozi okna hrvaških vladarjev, oboji pa uživajo, kadar se ljudstvo dvigne v jezi, takoj ko mu vržejo kako novo strupeno kost, ki jo lahko nato obe strani dneve in dneve glodata, se o njej prepirata, medsebojno obtožujeta in hkrati odlično uspevata s tem sovražnim govorom. Zato so odnosi med državama omejeni na to, da Hrvatje in Srbi samo prežijo drug na drugega, na obstrukcijo vsakršne normalnosti in nenehno ritje po zgodovinskih smeteh, ki bi bilo že dolgočasno in utrudljivo, če ne bi bilo tako nevarno. In morbidno.

Kajti kako naj drugače rečemo slavljenju razvpitega srbskega generala, vodje horde, ki je leta 1991 uničevala hrvaško mesto Vukovar, njegove meščane mučila in deportirala, za zasluge pri teh zločinih pa so možu zdaj postavili spomenik v Novem Sadu v Vojvodini. Ravno v mestu, izjemnem po medsebojni strpnosti tam živečih Srbov in Hrvatov, ki jo je bilo seveda treba spodkopati. Poleg tega so nekaj ulic v srbskih mestih počastili z imenom četniškega vodje Draže Mihailovića, srbsko obrambno ministrstvo pa je izdalo nevarno knjigo Tuzlanska kapija (Tuzelska vrata) v obrambo obsojenemu vojnemu zločincu Ratku Mladiću, ki je najprej pobijal na Hrvaškem, nato pa v Bosni; samo v Tuzli je ubil 70 mladih.

Tako srbski vodja promovira svoje zločince in s tem Srbijo potiska še globlje v mračno zgodovino, zaznamovano s sovraštvom in osvajanji tujega ozemlja, njegov hrvaški pendant pa se postavlja na zadnje noge in osuplo kraka, češ da kaj takega pri nas sploh ne bi bilo mogoče. Ne bi bilo mogoče, da bi se številne ulice v hrvaških mestih imenovale po ustaškem zločincu Miletu Budaku. Ne bi bilo mogoče, da bi se na pomembnih slovesnostih v predsedničini palači pojavljali obsojeni vojni zločinci, ki jim je bilo zelo pri srcu pobijanje žensk in otrok v hrvaških in bosanskih vaseh. Ne bi bilo mogoče, uzakonjenje ustaškega pozdrava Za dom spremni … Toda vse to se dogaja. To udejanjanje fašizma, zanikanje zločinov, popolnoma enako srbskemu političnemu ravnanju, je žalostni hrvaški vsakdanjik.

Ko pa stopimo še korak dlje, v mračno proticivilizacijsko brezno, ko pomembni člani vladajoče stranke zahtevajo odpravo dneva antifašizma, takrat se oblast skrajno farizejsko postavi temu v bran. Takrat se, namesto da bi branila antifašistično gibanje med drugo svetovno vojno in sodila o vrednosti antifašizma kot takega, v obrambi dneva antifašizma sklicuje na hudodelca, ki je ta dan dodal na koledar praznikov, ker naj bi bil menda tudi sam antifašist. To naj bi bil prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman, zato je premier zagrmel nad pobalinskimi podložniki: »Ne bom dopustil detuđmanizacije HDZ!« Ne bo dovolil, da se spodkopava idejna zapuščina Očeta domovine, v kateri ima antifašizem nedvomno pomembno mesto, zato bo en dan v letu vendarle veljal za praznik antifašizma, saj se vse druge dni tako ali tako prešerno slavita nacionalizem in ustaštvo.

Kaj pa Tuđman? Njegov antifašizem? Tole je skrajšana verzija. Takoj ko je prevzel oblast, je razglasil, da je bila kvizlinška Neodvisna država Hrvaška odraz zgodovinske težnje Hrvatov po lastni državi. V prvih letih njegove vladavine so uničili več kot tri tisoč partizanskih spomenikov, iz mest pa so izginile ulice, poimenovane po žrtvah fašizma, zagovarjal je idejo vsehrvaške sprave, v bistvu pa je bila to preprosto rehabilitacija ustaštva, ki naj bi jo dosegel tudi s korenitim zmanjševanjem števila žrtev iz ustaških taborišč smrti. Antifašist, ki je oboževal fašista, generala Franca, in si je hotel Dolino padlih, v kateri je Franco barbarsko pomešal kosti falangistov in republikancev, omisliti tudi tukaj, na mestu, kjer je nekdaj stalo koncentracijsko taborišče Jasenovac.

Obramba antifašizma s sklicevanjem na Tuđmana – katerega fašistične ideje so se usodno udejanjile v zadnji vojni v Bosni, »antifašizem« pa je uzakonil z zasedbo tujega ozemlja, odpiranjem taborišč za pripadnike drugih narodov in tako imenovano humano preselitvijo oziroma vulgarnim trgovanjem z narodi – je samo še eden od odvratnih cinizmov hrvaškega premiera. Cinizem, zaradi katerega Hrvaška formalno ima dan antifašizma, a dejansko se po ulicah plazi neofašizem. Njegovi prenašalci pa niso samo podgane, neoustaški marginalci, ampak tudi fina gospoda na oblasti. Navsezadnje se resni kandidati desnice za predsednika države pridušajo, da bodo mednarodno komisijo pozvali, naj ugotovi dejansko število žrtev iz ustaškega taborišča Jasenovac, torej spet mrcvarijo žrtve in branijo zločince. Mar res lahko govorimo o razlikah med ponorelostjo Hrvaške in Srbije? Samo v komaj zaznavnih, jezikovnih odtenkih.