V strahu pred okužbo

Janko Lorenci

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Kolumna

Čez dva tedna bodo v razklani in od brexita izmučeni Veliki Britaniji volitve. Če zmagajo Johnsonovi konservativci, bo država zapustila EU, če bodo slavili Corbynovi laburisti, bo o tem odločil drugi referendum. Vendar gre za več kot zgolj britansko (ne)slovo od Unije; zmaga torijcev bi še zaostrila otoški kapitalizem, saj je Johnson človek bogatih elit. Zmaga Corbyna pa bi pomenila prvi resni poskus demontaže neoliberalizma v razvitem delu Evrope. Zato so volitve pomembne za vso celino.

Brexit je visoka pesem politične iracionalnosti. Škodil bo vsem – Britaniji, Uniji in njenemu prebivalstvu. Za to prvo skrčenje skupnosti so daleč najbolj krivi konservativci, ki tudi s kaosom v zadnjem letu dokazujejo svojo degeneracijo. A del krivde za odhod ene svojih najpotentnejših članic pade tudi na EU – z Johnsonom je zadnji hip sklenila nov sporazum in mu tako podarila močan adut za hvalisanje, kako uspešen premier je. Tako bo s pomočjo skupnosti, ki jo razdira, laže uspel na volitvah in odpeljal Britanijo v sijajno osamljenost. Nekaterim članicam, zlasti bolestno ambiciozni Franciji, to ustreza, saj bo tako relativno močnejša. Drugi motiv za tako protievropsko ravnanje je strah pred morebitno zmago laburistov in njihovim socialističnim revizionizmom. Ta strah je doma med vso evropsko etablirano politiko.

Načeloma je še mogoče, da brexita ne bo. Pogoj za to so zmaga laburistov, razpis drugega referenduma in odločitev volivcev, da država ostane članica EU. Toda laburistom tik pred volitvami slabo kaže. Brexit je v zadnjih letih silovito preglasil vse druge teme in bo obvladoval tudi volitve. Johnson in njegovi jahajo predvsem na njem, ga razglašajo za absolutni dosežek sam po sebi in pri tem stavijo na nostalgijo po nekdanji imperialni veličini Otoka, na strah pred priseljevanjem itd. Izid volitev bo negotov le, če se bodo volivci zmogli vsaj deloma iztrgati srku brexita, se osredotočiti na svoj socialno-ekonomski položaj in razmisliti, kaj v zvezi z njim pomeni zmaga torijcev ali laburistov. Corbyn, ki glede brexita nesrečno niha sem in tja, stavi prav na to možnost in zato so laburisti tik pred volitvami sprejeli Manifest, programski dokument, ki naj bi v ospredje pozornosti volivcev potisnil socialne teme, pomembne za visoko politiko, a tudi za vsakdanje življenje množic.

Manifest je jasen in za čas (pre)zrelega neoliberalizma radikalen, kar revolucionaren načrt, kako oživiti socialno državo, podobno njenemu zlatemu obdobju po drugi svetovni vojni. V osnovi je znan že dalj časa, za predvolilne potrebe pa dodatno konkretiziran. Dokument napoveduje nacionalizacijo železnic, pošte, vodne in energetske infrastrukture, povečanje minimalne plače (na 12 evrov na uro) in štiridnevni delovni teden, brezplačni širokopasovni internet, mogočne finančne injekcije za javni zdravstveni sistem in ambiciozno stanovanjsko gradnjo, največji socialni projekt po drugi svetovni vojni. Močni so tudi okoljski poudarki. Vse skupaj bi financirali z višjimi, strogo progresivnimi davki.

Laburisti so tako iz večne defenzive prešli v napad. Guardianova kolumnistka P. Toynbee je za dokument, ki napoveduje veliko prerazdeljevanje bogastva, oživljanje propadajočega javnega sektorja in močno vlogo države, zapisala, da se je naposled pojavila jasna alternativa. »To ni majhna stvar v času, ko si mnogi laže predstavljajo konec sveta, kot ga poznamo, kot konec kapitalizma, kot ga poznamo.«

Corbyn bi moral s svojimi načrti v jasno korist večine imeti prednost pred Johnsonom, a krepko zaostaja. Zakaj takega programa, katerega osnovni obrisi so znani že dalj časa, množično ne podpre večina, ki bi ji to koristilo? Eden od razlogov je srk brexita. Nato histerija, ki jo proti laburistom in njihovim načrtom zganjata velika večina otoških medijev in gospodarstvo. Tretji razlog je splošno nezaupanje v politiko, desno, levo, sredinsko … Slednje je tesno povezano z nezaupanjem v Corbyna, ki je zraslo zlasti zato, ker se dolgo ni hotel izreči o brexitu. Zdaj je naposled izjavil, da bo na morebitnem referendumu ostal nevtralen; pošten posrednik bom, ki odločitev v vsem prepušča ljudstvu. Toda v neskončni vročici brexita mu je dolgo izmikanje o vprašanju, ki je znorilo vso državo, neizbežno prineslo glas človeka, ki se ne zna odločiti. Corbyn glede brexita intimno verjetno niha, njegova neodločnost pa je tudi posledica tega, da strankarski člani in poslanci brexitu večinoma nasprotujejo, mnogi volivci laburistov pa so zanj.

Kakorkoli, obotavljivost je Corbynu in stranki grdo škodila. Sicer pa je 70-letni mož dosleden in načelen politik z jasnim, v bistvu klasičnim socialdemokratskim pogledom na družbo. V svoji dolgi karieri je, pravijo biografi, več kot 400-krat glasoval proti lastni stranki in njeni blairovski liniji. Vsa njegova politična preteklost govori, da bi se v primeru laburistične zmage lotil temeljitega preoblikovanja britanske družbe.

Predvsem zato bo evropska politika 12. decembra, na volilni dan, v strahu pred socialistično okužbo napeto zrla na drugo stran Kanala. Tam se lahko odvrtijo vsaj trije scenariji. Idealen bi bil, kot rečeno, naslednji: laburisti zmagajo, izvedejo drugi referendum, Velika Britanija ostane članica Unije in aktivno pomaga spreminjati tudi njo. Drugi razplet: laburisti zmagajo, volivci se odločijo za izstop, začne pa se notranje preurejanje. Tretja, najslabša, a najbrž najverjetnejša možnost: zmagajo torijci in še zaostrijo kapitalizem po meri bogatih.

Tako je urejena tudi celinska Evropa. Zato je v krizi tudi brez brexita.