Janko Lorenci

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Kolumna

Prihaja čas za Jankovićevo slovo?

Manj sijoč kot nekoč

Okoli ljubljanskega župana je spet živo. Nič novega, Zoran Janković je eden bolj štrlečih, živahnih in zunajserijskih slovenskih politikov, čeprav samo župan. Poskusil se je tudi v nacionalni politiki, kot nov obraz celo zmagal, a na samem začetku propadel zaradi politične nespretnosti. Bog ve, kako bi se obnesel kot premier. A tudi na županskem položaju ostaja že zaradi moči »svojega« mesta vplivna nacionalna figura.

Zdaj opravlja četrti mandat in mesto se je pod njim polepšalo, zraslo, postalo privlačno za turiste in še večji magnet za ljudi iz vse države. To revitalizacijo dolguje županu, trendom v Sloveniji in temu, da je prestolnica. Janković je Ljubljano v marsičem prebudil, ji zbudil nekaj skupinskega duha, nekaj ponosa na mesto. Položaj je zasedel po vrsti bolj ali manj dekorativnih, neoperativnih županov in si tudi zato pridobil sloves učinkovitega, prodornega politika.

Njegova bilanca je mešana, kot je pisana njegova pojava. Velja in se razglaša za levičarja, slavi partizanstvo, se spogleduje s simboli socializma, hkrati pa je miselno in z dejanji pripadnik menedžersko-kapitalskega sloja – tistega, ki na prvo mesto ne postavlja javnega interesa. To se v Ljubljani kaže na primer pri forsiranju javno-zasebnega partnerstva (ki po navadi bolj koristi zasebnikom) ali pri stanovanjski politiki. Mesto pospešeno dobiva razkošna prebivališča, razbohotil se je Airbnb, najemnih stanovanj pa obupno primanjkuje in so draga kot poper. V Ljubljani je veliko delovnih mest in malo dostopnih stanovanj, od tod množične delovne migracije, prometni zamaški, zapravljanje časa v avtu, okoljske težave …

Če bi se Janković bolj kot mestni estetiki in zabavi (Stožice) – oboje ni odveč, a je manj nujno – posvetil infrastrukturi, bi za Ljubljano napravil več. Župan je že ducat let, tega privilegija pa ni dovolj izrabil za reševanje velikih mestnih problemov, kot so zrak, promet, kanalizacija … Verjamemo, da mu gre za mesto, a tudi njemu manjka – enako kot velikanski večini politikov – zavzetost za skupno dobro. Je tip učinkovitega menedžerskega župana z velikimi zalogami energije. Deluje pragmatično, zagrizeno, projektno; tako se da veliko doseči, zlasti če si strateg ali celo vizionar, to pa mož na Kresiji ni. Mesto vodi po malem avtoritarno; pač zaradi svoje poslovne preteklosti in nravi, moči svoje liste v mestnem svetu in neodvisnosti od nacionalne politike. Večina meščanov (in volivcev nasploh) tak slog vodenja očitno odobrava in marsikatero slovensko mesto si želi svojega jankovića.

Vse kaže, da na njegovo priljubljenost oziroma izvoljivost bistveno ne vpliva niti to, da ga že vrsto let spremlja sum najrazličnejših finančnih malverzacij, deloma tudi v njegovo osebno korist. Vsi dosedanji sodni procesi so se končali v županov prid, a sprožajo se vedno novi. Predpostavka nedolžnosti dela zanj, zaporedje procesov proti njemu. Eno in drugo slabo deluje tudi širše, saj krepi sprijaznjenost z miselnostjo: naj bo lopov (in si nekaj vzame), samo da je sposoben. Slovenski volivec je do javnih osebnosti sčasoma postal zelo nezahteven. Koliko vidnejših slovenskih politikov bi prestalo test s potrebnim minimumom štirih preskusov: sposobnosti, poštenosti, socialnosti, občutljivosti za okolje? Eden, trije, pet?

V demokraciji so mandati praviloma omejeni, in to z razlogom. Za župane to ne velja, a lahko se vprašamo: je Janković že predolgo na oblasti v mestu? Zanesljivega načelnega odgovora ni, osnovni vtis pa je, da je mož že pokazal in naredil vse, kar zna, da se je začelo ponavljanje že videnega, ponavljanje, ki krepi rutinsko delovanje, klientelizem, socialno neravnotežje mesta … To bi lahko govorilo za Jankovićevo župansko slovo. Na drugi strani tehtnice je bojazen, upravičena v deželi pregovorno negativne kadrovske selekcije: ali za njim ne bo prišel slabši?

Janković, danes manj nasmejan in sijoč kot nekoč, je bil v prvem mandatu izvoljen, ker je bil uspešen menedžer in antijanšist. Eno in drugo ga, poleg nedvomnih zaslug za napredovanje mesta, kljub vedno očitnejšim slabostim še zdaj pomaga držati na površju. Kot branik pred tem, da bi se na županski tron prestolnice povzpel kak Janšev vojščak, najbrž ni več potreben, saj je mesto dovolj svobodnjaško, dovolj imuno proti janšizmu. Proti njemu pa govori drug, čedalje pomembnejši razlog, veljaven za vse politike njegove in tudi mlajše generacije: šibka ekološka občutljivost. O spornem kanalu C0 si je težko ustvariti mnenje, toda ekološko usmerjen župan bi razpravo, kakršna poteka zdaj, sprožil sam – pred začetkom gradnje! Ustavil bi tudi požrešno širjenje mesta na vse strani, zlasti zazidavanje Barja, denimo z novimi in novimi trgovskimi centri, večinoma morasto praznimi.

Nasploh je Ljubljana glede na celoto Slovenije v preveliki ekspanziji. Problem pretiranih razvojnih razlik različnih delov države je izjemno podcenjen. Ljubljana se zlasti kadrovsko v marsičem hrani z zaostajanjem drugih delov države in grozi, da bo postala wasserkopf (vodena glava), pretežka za telo republike. Mestu nesorazmerna koncentracija vpliva, denarja, znanja, ambicij … koristi, a ne nujno dolgoročno; nobena prestolnica ne more trajno uspevati v stagnirajoči, razvojno razkosani državi. To je nazorno pokazal primer Jugoslavije, zdaj se fenomen ponavlja v naši novi »domovini«, EU. Seveda pa problem wasserkopfa ni Jankovićev problem (njemu koristi), ampak problem nacionalne politike.

Mož s Kresije je specifičen, vendar tudi tipičen politik svojega časa. Boljši med njimi so koristno-škodljivi, slabši samo škodljivi. Čisti pozitivci so velika, dragocena izjema.