Slaba politična popotnica

dr. Bogomir Kovač

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Ekonomija

EU je z Ursulo von der Leyen in novo ekipo evropskih komisarjev začela enega najzahtevnejših mandatov v dosedanji zgodovini EU. Tveganja v obdobju 2019–2024 niso toliko ekonomska, temveč predvsem politična. Von der Leynova je sprva komaj dobila mandat, komisija je novembra slavila udobno večino. Dobili smo prvo, dovolj graciozno in tudi odločno žensko predsednico, toda politično šibko in neizkušeno. Zagotovo bo vodenje EK bolj asertivno, verjetno tudi bolj konsenzualno, toda ali bo tudi dovolj strateško? EU potrebuje dejanski politično-ekonomski zasuk. Junckerjeva komisija ga ni izpeljala, ker ga ni zmogla niti opredeliti. Tudi program von der Leynove za zdaj nima jasnega koncepta in identitete, čeprav so evropske zadeve kot vedno precej brezupne. Nekoč obetaven projekt preveva strah pred ekonomskim trohnenjem, politični razpad postaja z brexitom realna alternativa. Lahko von der Leynova ponudi odrešujočo alternativo?

Že samo oblikovanje komisije in potrjevanje von der Leynove je dober znanilec dogajanj v EU. Namesto dogovorjenega mehanizma vodilnih kandidatov sta Merklova in Macron sklenila gnili kadrovski dogovor. Nemci so dobili vodstvo evropske komisije, Francozi so na čelu ECB. Dejansko v EU odločajo elite in ne volivci, evropski svet in ne parlament, čeprav lahko zavrnejo kandidate za komisarje. Slabše politične popotnice von der Leynova ni mogla dobiti. Njen politični mandat je za zdaj šibak, karizmo si bo morala šele izboriti. Toda s svojim ženstvenim šarmom in odločnostjo je lahko prepričljivejša od svojih dosedanjih predhodnikov.

To velja še toliko bolj, ker so njeni politični botri videti vse šibkejši. Merklova se umika, Macron izgublja domačo legitimnost, okoli ukrivljene osi EU vlada zmeda. Nemčija in Francija postajata na volitvah nepredvidljivi, Velika Britanija je izgubljena, Španijo in Italijo pretresajo notranje politične krize, države Beneluksa in »višegrajci« štejejo manj, drugi veljajo za politični drobiž. Naraščata protievropski politični oportunizem in populizem, razrašča se avtoritarni duh Orbána in Salvinija, nazadnjaštvo Kaczynskega in drugih, ki odkrito nasprotujejo sedanji podobi EU. Celo zagovorniki EU postajajo do nje pragmatični in hladni, vsi iščejo samo še najmanjši skupni imenovalec. Namesto navdihujoče vizije imamo pred seboj vedno bolj izsiljeno skupnost nekdanjih nasprotnikov.

Podobno protislovno podobo razkrivajo tudi strateški interesi ZDA in Kitajske, Rusije in Turčije okoli nas. EU ni podobna nobeni od njih, ker je v temelju vendarle večplastna, prežeta z vrednotami prava, socialno tržnega gospodarstva in liberalne demokracije. Toda odločujoči projekt devetdesetih o hkratni širitvi in poglabljanju EU je danes končal v slepi ulici. Širitev se je ustavila na Balkanu, večnem žarišču vojn, institucionalni razvoj EU pa v nedorečeni in zato nevzdržni političnoekonomski kombinaciji obstoječe monetarne in fiskalne, bančne ter socialne unije. Skratka, von der Leynova in evropska komisija stojita pred domala nerešljivimi problemi.

Političnoekonomska agenda von der Leynove je sicer ambiciozna, toda prežvečena. Začenja z EU kot vodilno svetovno zeleno silo in končuje z obrambo evropskih vrednot in načina življenja, stavi na digitalizacijo in novo socialno demokracijo. Vse se vrti okoli svetega grala EU, miru, demokracije in napredka. Od tod tudi novo niansiranje ekonomske, socialne, zelene, globalne EU. Toda vsega tega ni mogoče graditi od zgoraj navzdol kot politično usmeritvijo EPP, evropskih konservativcev. Naracija nove EU skozi močno evropsko enotnost, politični holding vseh želenih unij, vodi v tradicionalne zagate. Ideja EU več hitrosti in razvitosti je dejansko protievropska, ker formalno diferencira članice. Zgodovina evropske komisije zadnjih dvajset let je poučna. Delors je zakoličil protislovno vizijo monetarne integracije, Santer je sejal iluzije širitvene konvergence, Prodi je zaman skušal uveljaviti princip subsidiarnosti, Barroso stavi na neoliberalno agendo konkurenčnosti, Juncker je kompromitiral idejo politično usmerjene evropske komisije. Namesto teh razpotij von der Leynova stavi na diferenciacijo kot ključ sprememb in povezanosti EU. Toda kako in s kom?

Ključna zgodba je vzdržna kombinacija trga in prava, ekonomske regulacije in političnega vodenja, kar je večen problem bruseljskih tehnokratov. Diferenciacija ni fragmentacija političnoekonomskega sistema, vodi pa lahko v dezintegracijo, če jo vežemo na centralizacijo unij. Britanci so tu pokazali na pravi problem, toda škandalozno politično nesposobnost. Leynova stavi na geopolitično evropsko komisijo, ki bo evropsko identiteto iskala v razmerju do drugih na globalni in ne regionalni ravni. Navznoter ji gre za ekonomiko, ki je namenjena blaginji ljudi, deležniški koncept in subsidiarnost sta temeljni princip upravljanja EU. Toda diferencirana integracija nima jasnega teoretskega in političnega ozadja, čeprav je to realna podoba EU in položaja članic. Namesto brezupne centralizacije in poenotenja unij gre tukaj za dinamične platforme sodelovanja, skupne projekte od spodaj navzgor. Toda z jasnimi skupnimi okviri in politikami. Evro in skupen trg, lastne obrambne sile in skupne meje, svoboda gibanja in pravni red, harmonizacija institucij in politik. Preprosto, rešitev ni politična unija, temveč diferencirana integracija.

EU je po brexitu na poti nadaljnje diferenciacije, potrebuje redefinicijo povezovanja. Vključevanje različnih interesov, funkcionalnih rešitev in identitet je tu prilagojeno članicam in ne centru, zato EU temelji na različnosti namesto enotnosti. Prav selektivne integracije nečlanic postajajo vodilo nove EU, zato je širitev pomembnejša od poglabljanja. Transferna unija je problem, tranzitivna morda rešitev. Hallsteinu, prvemu predsedniku Evropske skupnosti, se politična unija ni posrečila. Nemci so dobili de Gaullov veto. Čaka von der Leynovo podobna usoda?