Grmada za Severino

Heni Erceg

6. 12. 2019  |  Mladina 49  |  Hrvaška

Je uspešna in marljiva ženska, pevka, ki z lahkoto polni dvorane po vsej nekdanji skupni državi; celo tisti, ki prezirajo to glasbeno zvrst, segajočo od osladnega popa do folka, priznavajo, da so njeni koncerti izpeljani z vrhunskim profesionalizmom. Dela že od otroštva in vztrajno gradi kariero ene od najbolj znanih pevk na tem območju. Drzna in samosvoja pred časom ni omahovala, ko so ji ponudili gledališko vlogo v predstavi Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže, in s tem povzročila zgražanje tako imenovane intelektualne Hrvaške, ki – čeprav le s težavo prebira Krležo – ni mogla požreti, da je pevka popevčic stopila na odrske deske v hramu hrvaške kulture. In to celo s Krležo.

V glavnem, je večni predmet poželenja balkanskih samcev in predmet prezira frustriranih samic – ena takšnih je te dni Severini Kojić zadala smrtni udarec. Z odločitvijo sodnice je bil sedemletni sin odvzet pevki in izročen očetu, ta pa ima odslej pravico samostojno odločati o njegovem šolanju in zdravstveni oskrbi. Mati sme sina videvati le nekaj ur na teden in vsak drugi konec tedna, ki pa traja zgolj od sobote do nedelje. Skupaj 88 ur na mesec! Poleg tega je morala Severina sina nemudoma izročiti očetu – že na dan, ko je bila sodba izrečena –, sicer bi policija lahko uporabila ukrep, ki se brezdušno (kot vse v tej zgodbi) imenuje izvršba nad otrokom.

Kako je bila po očetovi večletni bitki za popolno skrbništvo in nekaj sodbah, s katerimi je bil otrok dodeljen materi, očetu pa omogočeno soskrbništvo, lahko izrečena takšna razsodba? Kako je mogoče, da je sodišče skrb za dečka zaupalo očetu, za katerega mati trdi, da je otroka prva leta življenja komaj kdaj videl, zanj se je začel zanimati šele, ko se je Severina drugič poročila? Je, mogoče je, če koreografija materinih odrskih nastopov in njena pogosta razgaljenost razburjata čednostno Hrvaško, če mati ne dela razlik med koncerti v Zagrebu in Beogradu, če je Splitčanka brez dlake na jeziku, ki ne ostane nikomur nič dolžna, oče pa je kralj bakra, kot ga imenujejo, bogat podjetnik, ki je, tako se zdi, »podjetno« uredil vse, kar je treba, in zato pri tem socialno-pravosodnem škandalu nikogar ne moti niti to, kar je tukaj sicer neodpustljiv greh – da je človek Srb.

Vsi izvedenci so ugotovili, da je za fantka bolje, če ostane pri mami, le socialna delavka je menila drugače, in na njenem mnenju je sodnica utemeljila svojo precedenčno sodbo. Torej je bilo mnenje osebe, ki je sama priznala, da dečka ni videla polni dve leti, dovolj, da je sodnica spisala sodbo na 30 straneh, v njej pa kakopak dokazovala, da je Severina propadla ženska, ki zaradi tega ni sposobna skrbeti za sina. Kljub pričanju prijateljev in sodelavcev, da je v resnici zgledna mati. Zaman. Je ženska, ki ni vredna odpuščanja, ki se je dvakrat poročila s Srbom, ki se ni domislila – kot se je dečkov oče –, da bi uredila otroško igrišče pri sinovi šoli, in ni – tako kot on – zaposlila tovarišev zagrebškega župana, ni igrala igre, v kateri zmaga tisti, ki da več.

Zgodba o Severini pa ni samo zgodba o bolečem ločevanju malčka od matere, na katero so se burno odzvale številne javne osebnosti, ampak je v resnici zgodba o strašljivosti hrvaškega pravosodja. To niti po 28 letih ne bo izdalo sodbe, s katero bi obtožencu za hude vojne zločine odvzelo prostost, ampak bo Branimir Glavaš še naprej ostal ugleden član parlamenta, vplivna osebnost, kljub številnim dokazom, da je v vojnem letu 1991 pobijal srbske civiliste. V primeru, v katerem je bila na eni strani Severina, na drugi pa tajkun Milan Popović, je sodišče odločilo v korist moškega, ki je medtem postal oče še dveh otrok in bi zdaj želel svoje pleme zbrati na kupu, in v škodo ženske, ki z nastopi, nasprotovanjem desničarski ideologiji in nestrpnosti prepogosto vznejevolji konservativne hinavce. Med njimi tudi gospo sodnico, zaradi katere je Severina čustveno strta, strokovnjaki za družinsko pravo pa zgroženi. Vsi se strinjajo, da je sodba precedenčna zaradi odvzema starševske pravice in skrajne omejenosti časa, ki ga sme mati preživeti z otrokom, s katerim je doslej živela.

Toda v tukajšnjem pravosodju ni nič nenavadnega, da v tako občutljivem primeru sodi ženska, ki se je tako rekoč šele začela ukvarjati z družinskim pravom, potem ko se je več let posvečala primerom motenja posesti, ženska, za katero v odvetniških krogih enoglasno zatrjujejo, da je nagla v sodbah in da se odloča »na podlagi osebnega mnenja«. Osebno mnenje sodnice in neupoštevanje mnenj izvedencev, torej stroke, je sodilo Severini in očetu omogočilo, da sina, če bo hotel, odpelje v Srbijo, saj je zanj brez materinega dovoljenja že dal izdelati srbski potni list. V resnici lahko naredi, kar hoče, njej, »grešnici«, pa preostanejo samo žalost in ganljive besede, izrečene sinku: »Ločili so naju fizično, toda to je vse, kar lahko naredijo. Po sedmih letih in pol so mi zdaj dovolili, da sem s tabo 88 ur na mesec. Lahko bi mi stike še bolj omejili, lahko bi naredili karkoli, a naredili so vse, da bi naju prizadeli …«

Res so. Celo pripadnik sicer osovražene etnične skupnosti je boljši od ženske, ki bi že davno, če bi le hotela, lahko postala ikona proustaške Hrvaške. Vendar ni hotela, raje je izbrala pot osamljene »coprnice«, ki se noče ukloniti in prilagoditi stereotipom zaostale, konservativne Hrvaške. Potem pa še misli, da ima pravico do otroka.