Vaje v slogu

Vlado Miheljak

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Dva leva

»Predsednik republike dr. Danilo Türk je Univerzi v Ljubljani ob njeni 90. obletnici obstoja in delovanja ter za velik prispevek na pedagoškem, znanstvenoraziskovalnem in umetniškem področju podelil red za izredne zasluge.«
— Urad predsednika republike dr. Danila Türka (1. 12. 2009)

»Predsednik republike Borut Pahor je Univerzi podelil državno odlikovanje – red za izredne zasluge za prispevek k duhovnemu in kulturnemu razvoju slovenskega naroda, uveljavitvi slovenskega jezika ter za vrhunske dosežke na področju znanosti in izobraževanja.«
— Urad predsednika republike Boruta Pahorja (3. 12. 2019)

»... Ni problem nedostopnost postelj/sob/stanovanj za študentke in študente. Ni problem, da študij že dooolgo ni več brezplačen. Ni problem mizerno plačilo, ki ga prejemajo mladi raziskovalci in asistenti. ... Problem je 16 vojakov častne straže na 100. obletnici ustanovitve.
Zakaj je ’intelektualna elita’ na slabem glasu pri vedno večjem številu delovnih ljudi? (Tudi) zaradi potez, kot je spodnje pismo.«
— Tudi delovne ljudi in poštene intelektualce moti usajanje »intelektualne elite« nad prisotnostjo vojske na univerzitetni proslavi. (Utrinek iz vzdušja na Facebook polemikah, 7. 12. 2019)

»Ni bila ne psovka ne norčija, temveč nasvet v zvezi z obleko.«
— Raymond Queneau: Zanikanje (Vaje v slogu. DZS, 2001)

Ni bilo ne prvič, (verjetno) tudi ne zadnjič. Namreč, državno odlikovanje predsednika republike za Univerzo v Ljubljani. Prvič ga je podelil leta 2009 takratni predsednik dr. Danilo Türk, pred dnevi pa sedanji predsednik Borut Pahor. Nagrada ni ne ista in ne enaka. Predsednik Türk je takrat podelil red za izredne zasluge, predsednik Pahor pa tokrat red za izredne zasluge. Razlika je več kot očitna. Leta 2009 so bili ob podelitvi rektor in dekani/dekanje odeti v toge, leta 2019 pa so bili rektor in dekani/dekanje v civilnih oblačilih, častna garda pa odeta v vojaške uniforme. Leta 2009 so bili na odru študenti in študentke, v prvih vrstah pa dekani, dekanje in akademski vrh. Leta 2019 so bili na odru vojaki, v prvih vrstah pa politični, vojaški in cerkveni dostojanstveniki. Leta 2009 so dogodek napovedali s tradicionalno akademsko himno Gaudeamus ob intonaciji študentskega orkestra, leta 2019 pa z državno himno ob intonaciji policijskega orkestra. Torej isto prizorišče, enak dogodek, različne variacije. Kot na Queneaujevem avtobusu. Pač, vaje v slogu! No, kakšna variacija je k sreči tudi izostala. Denimo, če bi tudi tokrat napovedali dogodek s himno Gaudeamus, bi jo intoniral policijski orkester!? To bi šele bilo groteskno.

O.K., proslava je spodletela zaradi morda drobne, a pomembne, simbolno nasičene podrobnosti.

Vojska in vojaške uniforme na univerzitetni slavnostni zbor ne sodijo. Tu ni kaj razpravljati. Tu se ni kaj pogajati. Argument, da je dogodek potekal v Cankarjevem domu, ne pa v prostorih univerze, je invaliden, kot bi bil argument, da sta eksteritorialnost in avtonomija zapovedani samo za prostore v univerzitetni lasti, ne pa za številne najete prostore, v katerih potekajo dejavnosti številnih članic univerze.

Za nazaj tega ni mogoče popraviti. A zanimive so kasnejše reakcije in pa tudi drobci o ozadjih nastajanja scenosleda. Pred desetimi leti je bila prireditev namenjena poklonu javnosti, politike in državnega vrha univerzitetni skupnosti študentov, profesorjev in sodelavcev, tokrat pa je bila univerza kulisa in alibi za promocijo predsednika republike. A tokrat se res ni treba ukvarjati s predsednikom, ki tudi ob tej priložnosti ni presenetil in ni izdal svoje narcistične pojave, ampak z univerzo, ki se je temu narcisizmu uklonila. Na dan prihajajo grde podrobnosti o grobem, ultimativnem vmešavanju protokola in same vojske v pripravo scenosleda prireditve. In če bivša vodja protokola Benedettijeva kategorično zapiše, »če je PRS podelil odlikovanje, je Garda Slovenske vojske obvezni del ceremonije«, se spreneveda. Protokol je fleksibilen. To se denimo opazi, ko prideta politika in diplomacija v stik s predstavniki fundamentalnih islamskih držav ali ko je v stiku s »svetim sedežem«. Očitno je univerzitetni avtonomizem premalo fundamentalen in imperativen, da bi ga upoštevali. In 50. člen sklepa o določitvi protokolarnih pravil ničesar ne zapoveduje!

Odzivi so bili tokrat presenetljivo brez klasičnih delitev po levo-desnem rezu ali po rezu humanistika/družboslovje vs. naravoslovje/tehnika. V glavnem so v akademskih krogih takšno izvedbo prireditve zavračali in kritizirali. No, nekateri so videli problem v nasprotovanju navzočnosti vojske. Celo nekateri »levi glasovi« minimalizirajo problem vojske z banalno argumentacijo. Češ, kaj pa realni aktualni problemi univerze. No, nihče od podpisnikov protestne izjave jih ne zanika. A kot pravi Brecht, »ni nujno vedno reči B, če rečeš A«. Včasih je dovolj, da zgolj ugotoviš, da je A napačno. Po tej logiki ne bi bila legitimna kritika ničesar, saj se vedno najde nekaj, kar je elementarnejše. Ne moreš vsakič izpisati vseh jadov sveta, da bi lahko konkretno govoril. Celo Adorno se je nekoč (1951) zapletel s tezo, češ da »... nach Auschwitz ein Gedicht zu schreiben ist barbarisch«. Upravičeno ga je zavrnil H. M. Enzensberger. Morda je Auschwitz res »točka nič«, a ne more biti kriterij vsemu, kar sledi. Vsaka stvar, vsak pojav, vsako dejanje je merilo zase.

A še hujši je antiintelektualizem, ki se spopada z dejanji »intelektualne elite«. Zdi se, kot da še ni presežen čas, ko so bile v obtoku delitve na svet »delavcev, kmetov in poštenih intelektualcev« ter »salonskih intelektualcev« na drugi strani. Spominja na besednjak rdečegardistov v času kulturne revolucije na Kitajskem. Sicer pa poglejte, kdo vse všečka takšne predpostavke, pa boste razumeli namig.