Arestantska balada

Vlado Miheljak

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Dva leva

»Ne bojte se, pobijajo in zapirajo le vaši. Ko ’moji’ pridejo na oblast, se nikomur ne bo zgodilo nič hudega, le delati boste morali za plačo ... Ulica ni sodišče, so pa vaša sodišča čedalje bolj ’ulična’.«
 — Iz pestre Twitter komunikacije predsednika državnega sveta Alojza Kovšce »

... med disciplinskimi ’sodniki’ bodo zlahka našli tri nove mesarje. Vsi našteti likvidatorji, satrapi srednjeveškega aziatsko-predinkvizicijskega tipa znova na pohodu zoper to nekaj malo preostale časti in ponosa.«
— Iz strokovne razprave sodnika Radonjića v strokovnem tedniku Demokracija

»Izbora slavnostnega govornika, še posebej pa legitimiranja njega in njegove vloge, ki je samo nadaljevanje postavljanja enačajev med resnico in lažjo ter med pravico in krivico, veterani ne bomo komentirali. ... Smo pa prepričani, da bo to moral pojasniti tisti, ki s svojo prisotnostjo takšno početje legitimira, to pa je predsednik republike Slovenije.«
— Ladislav Lipič, predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo (Dnevnik, 17. 12. 2019)

»In že zdavnaj sem se nehal spraševati, zakaj.«
— Stih iz zaporniške balade San Quentin Johnnyja Casha

Slovenije ne bo dotolkla ne ekonomska kriza, ne staranje prebivalstva, ne slaba mednarodna umeščenost in reputacija, ne težave z realizacijo arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ne neuvrstitev na evropsko prvenstvo v nogometu, ne poškodba Luke Dončića ... Dotolkla jo bosta primitivnost in nespodobnost predstavnikov države, ki razgrajujeta temeljno zaupanje v institucije sistema. Demokratična družba in država balansirata med dvomom in zaupanjem. Slepo zaupanje brez dvoma, dvom brez zaupanja – oboje je slabše, kot bi rekel tovariš Stalin. In Slovenija je trideset let po osamosvojitvi prišla v situacijo, ko slehernik začne dvomiti o vseh ključnih institucijah. Življenje v državi, v kateri se dvomi o dobronamernosti in strokovnosti zdravstva, sodišč, represivnih organov, šolskega sistema ... je deprimirajoče, demotivirajoče. A najhuje ni, da se vrši sistematična razgradnja zaupanja od zunaj, z nenehnim napadanjem in diskreditiranjem podsistemov. Še huje je, da neredko predstavniki teh institucij sami, bolj kot politično motiviran del javnosti in medijev, razgrajujejo in diskreditirajo lastni sistem. Dokler lahko na sodišču delujejo takšni popolnoma neobvladani osebki, kot je sodnik Radonjić, ne moremo računati na korektne sodne postopke. Dokler na ustavnem sodišču sodnik svoje kolege strokovno in osebnostno javno (!) diskvalificira, diskreditira (očita jim pravno ignoranco, intelektualno podhranjenost, pomanjkanje intelektualne poštenosti ...), ne moremo računati, da bodo razsodbe ustavnega sodišča strokovno in ne politično motivirane ... In ne nazadnje, dokler je na čelu državnega sveta, ki je že sam po sebi atavizem v predstavniškem sistemu, tak neobvladan primitivec, kot je Kovšca, je to zgolj dodatni razlog in motiv za odpravljanje nedefiniranega in neartikuliranega državnega sveta. V enem od nedavnih tvitov (30. 11. 2019) omenjeni uvaja oz. obnavlja status človekovega dela kot grožnjo in kazen. V retoriki in praksi totalitarnih režimov je delo vedno nastopalo kot obveza ali celo kazen, ne kot možnost in svobodna izbira. In Kovšca je bil, kot pitomec JLA, dober učenec.

Onkraj vseh teh bizarnih pojav in osebkov je lik predsednika države. Kajti predsednik pridobi mandat z neposredno izvolitvijo. Kar mu daje visoko stopnjo legitimitete. Ki jo konkretni predsednik Borut Pahor nenehno zlorablja. Mnogokrat smo že skušali razgrniti psihološki portret Boruta Pahorja. Pač, gre za zelo, zelo hude identitetne težave, ki ga nenehno silijo v dejanja, ki tešijo, blažijo patološko slo po všečnosti, po sprejetosti. A je žrtev in storilec hkrati. In to je problem. Njegovo neobvladanost in nezmožnost prevzemanja zrele javne podobe in vloge nenehno čutimo vsi državljani. Pri tem ni najhuje, da je ujetnik lastne (narcisoidne) osebnosti, samoočaranosti in hkrati neznosne potrebe po zunanji potrditvi ranljive in negotove samopodobe, ki ga nenadzorovano potiska v izpade, denimo tistega, ko je mladoletne in mlajše polnoletne dijakinje nagovarjal kot miške, zaradi česar v bolj zreli medijski kulturi ne bi preživel in na funkciji dočakal naslednjega jutra, ampak ker dela neposredno škodo institucijam države. Tako se ni mogel izogniti skušnjavi, da se udeleži rituala ponavljajočega se zavajanja javnosti s praznovanjem obletnice tako imenovanega prvega postroja teritorialne obrambe RS. To vsekakor ni bil prvi postroj TO, je pa bil eden zadnjih z rdečo zvezdo na kapah. Ki so jih s fotografij za potrebe zgodovinskega novoreka kasneje retuširali. Ne samo, da je s svojo prisotnostjo počastil in legitimiral polnomočno obsojenega za gospodarski kriminal Bavčarja. Kot edini predstavnik države se je udeležil zasebne, bolj ko ne strankarske veselice, kljub temu da so ga v vabilu »pomotoma« pozabili napisati na seznam častnih gostov. Za kar bi mu že protokolarni »šlif« moral velevati, da prireditev ignorira.

A morda manj razvpito (ker mediji izkazujejo brezbrižnost), a še bolj problematično je dejstvo, da ob naraščajoči renesansi italijanskega fašizma Pahor ni pripravljen prisluhniti zamejcem, svojcem in demokratični javnosti ob pozivu, da naj se v skladu s svojimi pristojnostmi in zmožnostmi odzove na obnovljene sistematične napade na bazoviške žrtve ter v imenu zainteresirane države materialno in diplomatsko pomaga pri njihovi sodni rehabilitaciji. Še vedno veljajo za teroriste, čeprav so bili prav ti štirje tigrovci prve žrtve fašizma v Evropi. Človek bi pričakoval, da bo država iz njih naredila ikone slovenskega in evropskega antifašizma. No, z ignoranco Pahorja in države v teh dneh bazoviške žrtve doživljajo svojo drugo smrt. Sicer pa nič novega. Tudi živi zamejci v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem so bili in so še prepogosto žrtev kravjih kupčij slovenske države, slovenske diplomacije. Zakaj bi se potem kdo sekiral za pokojne. Kajne, gospod Pahor?