Medvladje

Janko Lorenci

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kolumna

Dve zelo različni nemški stranki sta nedavno dobili novi vodstvi in se radikalizirali. Skrajno desno krilo Alternative za Nemčijo (AfD) je postalo glavni tok stranke, ki je še naprej v vzponu, šibka politična sredina pa za zdaj še zavrača sodelovanje z njo. Nov, kot kaže radikalnejši vrh so dobili tudi socialni demokrati (SPD). Zamenjava vodstva, ki med drugim zahteva višjo minimalno plačo, velike naložbe v infrastrukturo in javne službe ter višje davke za bogate, je izraz upora proti strankini smetani in reakcija na dolgotrajno pogrezanje, že kar umiranje nekoč mogočnih nemških socialdemokratov.

A SPD ostaja razcepljena, njena prihodnost negotova. Stranka je, kot evropska socialdemokracija na splošno, slabo lovila kočljivo ravnotežje med biti zraven na oblasti, nekaj doseči, a izgubiti del ideološke čistosti, torej biti v opoziciji in ostati ideološko čist, a brez odgovornosti in moči. Če si zraven, moraš pač sklepati kompromise, a če je kompromisov preveč, izgubiš dušo (profil) in volivce. Socialdemokratom se je to zgodilo, ker so preveč podlegli neoliberalizmu.

Trdno identiteto pa je izgubila vsa nemška politična sredina, tudi konservativci. V velikih koalicijah so se kot vodilni partner po malem prilagajali socialdemokratom, scela pa vodili politiko, ki je poglabljala neenakost, slabila javne službe itd. Od tod vzpon AfD, pa tudi zelenih, za katere še ni jasno, v kaj se bodo razvili. Sredina se gre politiko, ki zahteva veliko pretvarjanja, saj bolj kot večini streže interesom bogatih, velikih korporacij in lobijev. Na vzpon skrajne desnice ni reagirala zdravo – z bolj socialno politiko in pravičnejšo družbo –, ampak se je skrajnežem raje prilagajala, kot se je pred tem postopoma prilagodila neoliberalizmu. Oboje jo vedno bolj potiska na obrobje. Gre torej za že kronično socialno-kulturno in identitetno krizo vse politične sredine, socialdemokratov, konservativcev in liberalcev. Bolj ko ta sredina ostaja enaka, bolj se krepijo robovi.

Razpoloženje množic je izmuzljivo, a večina ima »leve« zahteve: višje plače, boljše pokojnine, višjo obdavčitev bogatih. Večina tudi čuti, da je politika ne zastopa, mnogi si hkrati želijo močno državo. Želja izvira iz splošne negotovosti in občutka, da je družba krivična. Ljudje se ne rojevajo ksenofobni, rasistični, asocialni, take jih dela predvsem družba. Skrajneži volijo skrajno predvsem iz nezaupanja v etablirano, praviloma sredinsko politiko, ta pa sprejema neoliberalizem in njegove neizbežne posledice (neenakost, prekarnost itd.). To pomeni, da so tako uspehi ekstremistov kot nazadovanje zmerne politične sredine v marsičem izraz anomalij neoliberalnega kapitalizma in predstavniške demokracije, vedno manj združljive s skoraj že fevdalno neenakostjo (Piketty). Živimo, skratka, v ureditveni godlji, ki je mešanica oligarhije in zmaličene, jalove demokracije, razmik med deklariranimi ideali in realnostjo pa je vedno večji in očitnejši. Zato v družbah tako vre.

Dolgoletna kanclerka A. Merkel ni trda neoliberalka, je pa statusquojevka. Številni kritiki jo imajo za obotavljivko, ki je posamične krize presedela, stališča po potrebi drastično spremenila (izstop iz jedrske energije, zasuk pri beguncih), vseskozi pa zamegljevala in lepšala realnost. Za psihologa M. Gallikerja je mojstrica maskiranja. Kapital jo ceni, ker zna ( je znala) njegove interese državljanom predstaviti kot sprejemljive, tako rekoč njihove. Njena politika zategovanja pasu ter nizkih davkov za bogate in korporacije je nujno vodila v poslabšanje infrastrukture, šolstva, v zaostajanje pri digitalizaciji.

Nemčija, ta čas na robu recesije, torej ni zgodba o uspehu. Ponuja nam nauk: preplet neoliberalizma, slabe sociale in zanemarjanje javnega vodijo v družbeni nemir, veliko politično preurejanje in v ekonomsko stagnacijo. Tudi gospodarstvo ne more brez osnovnega zaupanja v politiko; to zaupanje, ki je tudi ekonomska kategorija, pa dolgoročno ni mogoče, če je neenakost prevelika, ureditev pa dojeta kot krivična. Zato Nemčija, ki jo za silo še obvladuje politična sredina, na vseh področjih – zunanjepolitičnem, gospodarskem, digitalnem, ekološkem – doživlja zastoj.

Podobno je zaradi sorodnih razlogov dogajanje po vsej Evropi. Nemiren ni le vzhod EU, ampak tudi njene najmočnejše članice, poleg Nemčije še Francija, Anglija in Italija. Notranje nemirne, nestabilne, vedno bolj vase obrnjene države nujno potegnejo v krizo vso skupnost; težave unije so torej predvsem družbeno pogojene. Množice so skoraj povsod nezadovoljne, zmedene, nezaupljive in zato bolj občutljive za pojave, kakršen je na primer pritisk beguncev. Nekdaj je veljalo: če gre dobro bogatim, napredujejo tudi nižji sloji. Zdaj gre bogatim odlično, večina pa stagnira ali nazaduje. Sedanja krhka stabilnost vsebuje vse nastavke prihodnje velike nestabilnosti. Nove krize so sistemu zapisane v gene, v ozadju pa se zlovešče nabira kriza vseh kriz – slabšanje okolja.

Prihodnost je negotova, kot so negotove množice. V stisko jih očitno spravljajo prav tiste elite, ki so jih najraje volile. Poglavitni skupni imenovalec evropskega nemira – neoliberalni kapitalizem – je razgaljen, teoretično poražen in deklarativno po malem že opuščan, v praksi pa bolj živ kot kdaj prej, zato še naprej razžira družbo in prek nje okolje. Politična sredina intimno v glavnem ve, da je v krizi in da krizo proizvaja tudi sistem, ki ga sama ohranja pri življenju. Po malem kaže voljo do sprememb, a scela še prevladuje merklovščina, vedno bolj zdelana od trumpov, balsonarov, orbanov, johnsonov. Tako zelo dolgo ne more ostati, a v kaj se bo sedanji interregnum iztekel, ni jasno.