Kjer uspeva zločin

Heni Erceg

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Ko so postavili venec iz raznobarvnih vrtnic, je nemška kanclerka, sključena od napora, še poravnala trakova v barvah nemške zastave, ki sta visela z venca, prav kot to napravi skrbna ženska, ko krasi kaj, kar se ji zdi pomembno. Potem je govorila, kako se sramuje strahotnih zločinov rojakov, pogumno prevzela odgovornost za zlo, ki so ga Nemci prizadejali svetu in človeški civilizaciji, naštela je vse, prav ničesar ni izpustila, niti plinskih celic, prisilnega dela, lakote, mraza, počasnega umiranja … Končala pa je s tem, da je bil Auschwitz samo njihov, nemški zločin. »Oświęcim je na Poljskem, toda že leta 1939 je bil Auschwitz del nemškega rajha, nemško uničevalno taborišče, ki so ga upravljali Nemci. To se mi zdi pomembno poudariti. Pomembno je nedvoumno identificirati storilce. Mi Nemci dolgujemo to žrtvam in sebi.«

Torej kratko in jedrnato, brez zapletanja, ne da bi iskala alibi za zločinsko ravnanje ali zmanjševala pomen tega. Ali še huje – zanikala obstoj Auschwitza in smrt več kot milijon in sto tisoč ljudi v njem. Angela Merkel ni izkoristila priložnosti, da bi ta zločin relativizirala z drugim in omenila nekaj tisoč civilistov, ki so umrli med zavezniškim bombardiranjem nemških mest, niso ji prišle na misel besede, da enako »obsoja vse totalitarne režime«. Ni uporabila te najljubše mantre hrvaških politikov, preizkušenega recepta za odvezovanje Hrvatov vsakršne odgovornosti za nekdanjo ustaško državo ali zločine, storjene v zadnji vojni, tako mile občutljivim nacionalističnim ušesom. Merklova se ni domislila, da bi izrekla, čeprav bi lahko, znamenito misel še znamenitejšega hrvaškega generala, ki so mu svojčas sodili v Haagu: »Pustimo preteklost in se posvetimo prihodnosti.« Misel, s katero je v resnici pragmatično sporočil: »Pozabimo na zločine, ki smo jih zagrešili, niso pomembni, lotimo se, kot sem se sam, dobičkonosnega gojenja tunov.«

Ne, dejanje Angele Merkel je bilo preprosto, neomadeževano s kakršnokoli revizijo, enako temu, da v središču Berlina tik ob imenitnih trgovinah najdemo – v spomin na Jude, ki so jih z bližnje železniške postaje pošiljali v smrt – seznam vseh taborišč smrti od Auschwitza in Treblinke do Dachaua in Bergen-Belsna. Popolnoma drugače kot na Hrvaškem, kjer nikjer, še najmanj pa v glavnem mestu, ni najti znamenj, ki bi opozarjala na ustaška taborišča smrti, niti ni spominskega znamenja, posvečenega Aleksandri Zec, srbski deklici, ki so jo ubili leta 1991 in njeno truplo odvrgli na smetišče v zagrebškem predmestju. Zato ker Hrvati ljubijo svoje zločince, poveličevanje teh pa je preverjena taktika, ki jo ničvredneži uporabljajo za vzpon na oblast, čeprav zato ni niti zdaj, pred bližajočimi se predsedniškimi volitvami, nič manj odurno. Medtem ko je Angela Merkel na Poljskem nevsiljivo in brez fige v žepu priznala odgovornost Nemcev za nacistične zločine, se je hrvaška predsednica – to je bil del njene pavlihovske psihedelične predvolilne kampanje – na svojem profilu na Facebooku spomnila obletnice smrti vojnega zločinca Slobodana Praljka, ki so ga v Haagu obsodili na dolgoletno zaporno kazen zaradi pobijanja, mučenja in deportacije bošnjaških civilistov med vojno v Bosni. To je storila vulgarno, brezčutno do žrtev in njihovih družin, z objavo fotografije narodnega junaka, ozaljšanega s hrvaško zastavo in križem. Potem pa svoji volilni sodrgi sporočila, da je to »in memoriam generalu, ki se je boril za pravice hrvaškega naroda«, in da je za usodo, ki jo je doživel, kriv »pomemben spodrsljaj haaškega sodišča«.

Pred dvema letoma, ko smo čakali, da bo haaško sodišče temu »junaku« in tovarišem izreklo sodbo zaradi zločinov v Bosni, je predsednica našla same pohvalne besede za ljudi, ki so bili pozneje obsojeni za hude vojne zločine in »skupinsko zločinsko delovanje z namenom vzpostavljanja etnično čiste Republike Herceg-Bosne«. Njen najresnejši protikandidat na teh volitvah, lažni levičar in tedanji premier, ni v ničemer zaostajal s krvavo nacionalistično retoriko in je tedaj dejal, da »ni bilo nikakršnega zločinskega delovanja niti zasedbe Bosne«. Tako se na valu revizionizma in rudimentarnega nacionalizma te dni za naklonjenost volivcev potegujejo dva desničarja in kvazilevičar, do bolečine preznojeni zaradi kosanja, kdo se bo izkazal za večjega oboževalca nacionalnega vzornika, zločinca in začetnika politike zanikanja »naših« zločinov, etničnega čistilca Franja Tuđmana. Toda to obsežno slavljenje vojnih zločinov in zločincev v teh krajih ni zgolj enkratno dejanje, ti se ne slavijo le v predvolilne namene, to je dolgoročno politično stališče, načrtno ohranjanje ljudstva v stanju nenehne bojne pripravljenosti, priljubljena melodija nacionalistov ali prizadevanje, da se ideološka matrica, ki izključuje vsakršno drugačnost in je tudi pripeljala do vojn v devetdesetih letih, vsekakor ohrani pri življenju. Ugledni haaški tožilec je te dni pripomnil, da se balkanski politiki za glasove volivcev ne potegujejo z obljubami o spravi, ampak »poskušajo na volitvah zmagati z zanikanjem zločinov, revizijo zgodovine in obujanjem spomina na vojne zločince«. Toda težava je v tem, da oni ne le poskušajo zmagati na volitvah, ampak v resnici pridejo na oblast prav s slavljenjem zločinov; čeprav so vsi trije pretendenti na položaj predsednika Hrvaške tako imenovano domovinsko vojno spremljali globoko iz tujega zaledja, je ravno vojna retorika pomemben volilni joker v njihovi vsesplošni ničevosti. Da, že davno je ugledni protivojni pisec Karl Kraus opozarjal, da »v tragediji človeštva igrajo operetni liki«. Zaman! Taki »igrajo« še danes. In to ne samo na Hrvaškem.