Življenje ali smrt?

Bernard Nežmah

27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Pamflet

Objavljanje mesečnih anket o priljubljenosti strank in politikov neposredno kreira javno mnenje. Mediji ne objavljajo le številk, ampak iz njih razlagajo svet. Tako so za minorni padec priljubljenosti NSi našli nazorni vzrok v njenem predsedniku Mateju Toninu. Njemu in stranki da škoduje njegovo delo v parlamentarnih komisijah, ki preiskujejo delovanje SOVE in ozadja razkritega prisluškovanja pri arbitražnem sporazumu. Premier Marjan Šarec je navdušen: potem ko sam že mesece napada Tonina, češ da njegova komisija škoduje državi, mu je zdaj dala prav še anketa.

Tovrstna merjenja javnost jemlje skoraj za čisto zlato, sistematično pa jih postavlja pod vprašaj Dobra država Bojana Dobovška, ki se sprašuje, kako kredibilne so agencije, ki niso članice mednarodnega združenja ESOMAR. Tudi če pogledamo nanje s prostim očesom, opazimo nenavadno stalnico, da je predsednik največje parlamentarne stranke Janez Janša vseskozi uvrščen na dnu priljubljenosti politikov, medtem ko njegovo SDS stalno postavljajo na prvo ali drugo mesto. Kako je mogoče, da isti anketiranci glasujejo hkrati za SDS in proti Janši? Racio tega ne more pojasniti, razen če predpostavlja, da so volivci SDS tako ali tako shizofreniki.

Od kod pa izvira medijsko poročanje o anketnem Toninovem padcu zaradi vodenja KNOVSA? So mar anketirancem zastavili še posebno vprašanje: kaj si mislijo o njegovem vodenju parlamentarne komisije? Nak, to je politični spin, ne pa faktični podatek.

Ko so v parlamentu za ministrico izvolili Angeliko Mlinar, so mediji izpostavili, kako je poslanka Lidija Ivanuša protestno prestopila iz poslanske skupine SNS v SDS in ob tem navajali predsednika stranke Zmaga Jelinčiča, da jo je Janševa stranka že dolgo vabila. Toda niso mu zastavljali vprašanja, zakaj kar polovica njegovih poslancev ni glasovala proti imenovanju ministrice? Mož je namreč še tri dni poprej povedal novinarjem: »Včeraj nas je totalno razočarala. Tisti odgovori so bili, po domače povedano, za ’kozlat’. Nič ni odgovorila, človek se vpraša, ali je sploh primerna za ministrico.« Bi lahko izrekli še slabše mnenje o kandidatki?

Najbolj osnovna radovednost bi ja napeljala, da bi ga vprašali, s kom iz vlade in koalicije se je medtem srečal. Še več, postaviti bi si bilo vprašanje: ali je Jelinčič res politični neuravnovešenec ali pa za občasno podporo vlade dobiva nagrade? Levica denimo je za podporo vseskozi terjala koncesije, ki jih je tudi javno razgrinjala. Res da je čas božičnih daril, ampak predpostavljati, da je Jelinčič Božiček, ki že cel mesec prinaša darila premieru Šarcu?

No, še veliko bolj mu jih prinašajo osrednji mediji. Ti so z vso resnostjo predstavili peto skupno sejo srbske in slovenske vlade kot državniški dogodek. Terminologija, ki jo je nekoč uporabljalo partijsko novinarstvo, ki je o sejah CK ZKJ poročalo o številkah: na 7. seji, na 10. seji etc.

Ali so nam ob tem predstavili dosežke prvih štirih skupnih sej slovensko-srbskih vlad? Nič, njihov status je politični PR, ne pa vsebinska poročanja. Edini medij, ki je malce pretehtal simbolno raven, je bil Portalplus, ki je prinesel foto, na katerem slovenskega premiera na letališču ni pričakala predsednica srbske vlade Ana Brnabić, ampak tretjerazredni minister za delo!?????

Je pa šef slovenske vlade osvojil medijske naslovnice s stavkom na prireditvi pred dnevom državnosti: »Dati svoje življenje za domovino je nekaj največjega, kar lahko človek stori.« Izgubiti življenje je osebna in družinska tragedija, vojaki, ki so branili domovino pred vojaško agresijo, zaslužijo spoštovanje in slavo, ampak … predsednik, ki hvali smrt kot največji uspeh in najvišji smisel človekovega življenja? Predvsem pa: vojaki niso dali življenja, temveč so jim ga vzele sovražnikove krogle. Če bi izbirali, bi vsekakor raje branili domovino tako, da bi pri tem preživeli.

S smislom svojega dela ima Šarčeva vlada resne težave. Revizija na ministrstvu za okolje je namreč ugotovila, da je bilo gradbeno dovoljenje za gradnjo zloglasnega kanala CO v Ljubljani izdano proti predpisom. Pred tem bi moral biti na ARSU izdelan predhodni postopek presoje vplivov na okolje, ki pa je bil opravljen šele po izdaji gradbenega dovoljenja, a to tako, da je le povzel študije, ki jim jih je predložila občina. Okoljska agencija tako sploh ni šla sama ugotavljat, ali bo zaradi kanala CO prišlo do poslabšanja stanja podzemne vode.

Enostavno – protizakonita gradnja, ki so jo z opustitvijo strokovnega dela omogočili državni uradniki. In odgovor ministrstva? Bo uvedlo kazenski postopek zoper odgovorne in ustavilo gradnjo? Namesto tega se pojavljajo pogledi, da zdaj ARSO ravna drugače. Da bo odslej vse bolj strokovno. A šele podrobna preiskava dejanj vpletenih bi pokazala, ali so ti res ravnali nestrokovno, torej jih je odpustiti ali sodno preganjati, ali pa so bili deležni političnih pritiskov nadrejenih. Krucialno vprašanje torej: kdo in kako je posredoval, da je ARSO ravnal protizakonito? In iz tega izhajajoč kazenski postopek.

V igri ni le načelno vprašanje vladavine prava, temveč življenje ali smrt ljubljanske pitne vode.