Dramolet naše prihodnosti

dr. Bogomir Kovač

27. 12. 2019  |  Mladina 52  |  Ekonomija

Leto 2020 krasi nenavadna igra številk, ki pa za Slovenijo ne bo tako usodna, kot je bila tista leta 1919. Takrat je Slovenija prvič stopila na evropski politični zemljevid v okviru Kraljevine SHS, politično jo označuje priključitev Prekmurja, identitetno ustanovitev slovenske univerze. Leto 2020 zaključuje izgubljeno razvojno desetletje politično-ekonomskih kriz 2010–2019, oznanja prvo polovico mandata Šarčeve vlade. Ekonomsko ohlajanje gospodarstva bo zmerno in obvladljivo, negotovost in tveganja so predvsem politični. Deficitarnost političnih odgovorov in politična neravnotežja bodo leta 2020 nevarnejša od zapovedanih fiskalnih zamejitev in ekonomskih zaostajanj. To bo leto političnih in ne ekonomskih prelomov.

Trezna ekonomska inventura za leto 2019 ponuja dvoje primerjav. Na eni strani desetletno analizo gospodarskih ciklov in ključno leto prehoda v novo srednjeročno obdobje. Slovenija je na začetku ekonomske krize leta 2009 strmoglavila, toda zadnja leta je naša gospodarska rast dvakrat višja od povprečja evrske skupine. Struktura slovenske bruto zadolženosti se je v tem desetletju bistveno spremenila, hkrati pa je nižja od povprečja v evrski skupini. Javni dolg je do leta 2019 za več kot trikrat večji glede na leto 2008, zasebni pa je sedaj več kot dvakrat nižji. Država je torej v tem desetletju prevzela nase velik del tveganj in finančne sanacije napačnih poslovnih odločitev zasebnega sektorja. To je pogosto spregledana zgodba preteklega desetletja.

Petletni pozitivni trendi dokazujejo, da je slovensko gospodarstvo danes veliko bolj robustno, finančno in tržno, podjetniško in poslovno. Toda slovenski BDP na prebivalca je glede na povprečje EU tam, kjer je bil 2008, zaostajamo za trinajst točk, podobno velja za razpoložljivi dohodek prebivalstva. Za nami je torej s tega vidika izgubljeno razvojno desetletje. Toda imamo presežek v plačilni bilanci in zadnji dve leti javnofinančni presežek, z obema smo spet v manjšem klubu uspešnih držav EU. Skratka, Slovenija je leta 2019 proizvedla rekordni nominalni BDP, prihodnje leto bo dobila in razdelila največji proračun, plače in transferji so se na njunem prehodu povečali. Vlada je delila, hkrati pa višja potrošnja ni spodbudila razvojnega prestrukturiranja. Konkurenčnost slovenskega gospodarstva se strukturno ni posebej izboljšala, produktivnost je nižja od pričakovanj, investicij je na vseh ravneh premalo. Po deležu javnih izdatkov smo v zgornji tretjini evrskih držav, po kakovosti storitev v zadnji tretjini. Strukturni in razvojni problemi so že desetletja zamrznjeni, od digitalizacije gospodarstva do socializacije starajoče družbe, od energetske zelene transformacije do zdravstvene in upravne reforme. Zato so občutki ljudi veliko bolj pesimistični, kot kažejo ekonomski podatki.

Napovedi za leto 2020 so zato veliko previdnejše. Gospodarska rast se zmanjšuje, toda ostaja bližje trem kot dvema odstotkoma, podobno velja za zaposlovanje in druga makroekonomska razmerja. Vse ostaja pozitivno, vendar na nižjih ravneh, negotovost in tveganja pa naraščajo. Leto 2020 bo precej bolj zahtevno z vidika vodenja ekonomskih in razvojnih politik, pa tudi poslovnih presoj in ukrepanj. In tu tiči past tega prelomnega leta. Vlada je letos nesporno spodbudila ekonomske apetite interesnih skupin, ki jih bo v letu 2020 politično težko obvladovala. V novo leto stopa politično veliko bolj oslabljena kot doslej, koalicija deluje razglašeno, Levice ni več na njeni strani, opozicija postaja vse bolj nevarna, tudi s prestopi posameznih glasov. Šarec bo poskušal s taktiko majhnih ekonomskih sprememb in političnega pragmatizma preživeti, toda politična trgovina postaja vse težja, bolj očitna in zato v očeh volivcev vse manj legitimna. Leto 2020 bo za Šarca politično prelomno.

Šarčeve karte so tu povsem razkrite. Njegova vlada ne ponuja nobene resne razvojne reforme, očitno množico ukrepov in zakonskih sprememb ne zna povezati v celote, nima politično navdihujočih strategij, ki bi bile za ljudi prepričljive in videti uresničljive. Verjeti, da država potrebuje reforme in korenitejše spremembe, pomeni tvegati. To zahteva znanje in pogum, obojega pa manjka. V Sloveniji je nezadovoljstvo ljudi standarden pojav, nihče pa ne želi večjih sprememb. In v tej mlakuži konformizma in kozmetičnih popravkov, ne da bi se lotili temeljnih problemov, ki preraščajo mandat ene vlade, lahko jadrate z bivšo Cerarjevo večino, ne pa s Šarčevo manjšinsko vlado v letu 2020. Šarec bo z lakoničnimi pojasnili in izsiljenimi potezami težko zdržal, četudi koalicija morda ne bo razpadla zaradi strahu pred novimi volitvami. Toda ko politiki pridejo do lastnega političnega zidu, postanejo fatalisti. In njihovo žrtveno jagnje je potem vedno država.

Optimističen politični scenarij za leto 2020 pomeni, da Šarčevi okoli zelene evropske reforme zberejo ključne sistemske spremembe, dosežejo širši razvojni konsenz in na novo združijo politične partnerje. Pesimistični stavi na status quo in dosedanjo pasivnost glede ključnih javnih politik in reform. Toda nojevska drža ni rešitev, logika nujnih sprememb pa tudi ni skrivnost. Slovenija lahko politično preživi, če bo ekonomsko uspešna. Njeno uspešnost določata mednarodna konkurenčnost in notranja socialna kohezivnost. Zato sta ključna dva vzvoda, večja učinkovitost poslovanja in družbena odgovornost. Razvojni zaostanek zahteva prehod v postindustrijsko gospodarstvo 4.0 in učinkovito socialno državo starajoče se družbe 3.0. Sedem pa je pravljična številka skupnih sprememb in politik.

Slovenija stopa leta 2020 v četrto desetletje lastne državne zgodovine, notranje frustrirana, zunanje marginalizirana. Nikjer nimamo pravih prijateljev, še manj zaveznikov, vse manj vemo, kam, kako in s kom naprej. Igra številk 2020 razkriva dramolet naše prihodnosti.