Kako čudovit trojček!

dr. Bogomir Kovač

3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Ekonomija

Za političnoekonomsko podobo sveta leta 2020 velja, da so napovedi bolj ali manj oddaljene prihodnosti vedno bitke med razumom in praznoverjem. Dobra stran tega je, da za njimi stoji realni svet, ki se vrti ne glede na točnost napovedi in našo vero vanje. Vse osrednje tegobe lanskega leta se prenašajo v novo desetletje, Trumpova Amerika, poslovne bitke s Kitajsko, slavni brexit, zmedena EU, kaotičnost Latinske Amerike in Afrike … Tveganja globalne recesije so manjša, finančnim trgom kaže dobro, nevarnosti prežijo predvsem na političnem in se stopnjujejo na vojaškem področju. Svet tiči v pasti, ko stari red ne deluje več, za novega pa ni dogovora. Toda desetletje pred nami bo moralo odgovoriti na strateška, sistemska vprašanja. Kratkoročni in površni odgovori tu in zdaj ne bodo dovolj.

Lani so se vse napovedi glede globalne recesije potrdile. Toda recesija ni vodila v dramatično sistemsko krizo kot v obdobju 2008–2009, temveč gre od začetka leta 2018 za dolgoročno stagnacijo najrazvitejšega sveta, delno tudi Kitajske in Indije. Globalna rast bo leta 2020 približno triodstotna, najnižja po letu 2007. Ekonomske cikle je navadno obračalo zviševanje obrestnih mer ali finančni zlomi, v ospredju je bila ekonomika povpraševanja in ne ponudbe. Toda morebitno globalno recesijo leta 2020 lahko pripišemo ponudbeni strani. Razmeroma sinhronizirano znižanje BDP lahko povzročijo trgovinske vojne in zmanjšanje poslovnega zaupanja, predvsem pa napačna zastavitev in koordinacija ekonomskih politik. Spodbujati pravo trajnostno rast v turbulentnih časih ni lahko. Georgieva na čelu MDS leto 2020 slikovito opiše kot »prekarno«, ker se trgajo ustaljene trgovinske poti, ponudbene verige in naložbe. Prekarnost ni obrobni del trga dela, ne, svet postaja prekaren!

Rast v ZDA naj bi bila približno dvoodstotna, skromna, toda spodbudna. Gre za najdaljše obdobje rasti od leta 1856, realni dohodki prebivalstva rastejo, potrošniško zaupanje tudi, brezposelnost je najnižja v zadnjih 50 letih in Wall Street v volilnem letu zagotovo ne bo klecnil. EU ne kaže bolje kot leta 2019, evroobmočje stagnira pri dobrem odstotku, zniževanje rasti načrtujejo skoraj vse članice. Evropski težavi sta še vedno institucionalni sistem in disfunkcionalnost politik. Latinska Amerika (LA) je zadnji dve leti doživela 15 predsedniških volitev, temeljni zasuk v desni populizem in povečanje gospodarskega kaosa. Številni to imenujejo novi »Bolsonarov učinek«, ki vrača v LA stari protislovni razvojni model, poln domače korupcije, brezobzirnega tujega kapitala in socialne bede. To se vedno znova konča v valutnih in finančnih pa ekonomskih, socialnih in političnih krizah. Afrika ostaja tudi leta 2020 nemirna in hkrati najbolj perspektivna razvojna celina. Macron je leto 2020 označil za čas njenega notranjega političnega preroda, gospodarske in finančne emancipacije. Nobeno naključje, Afrika je kitajska interesna sfera, ZDA tam nikoli niso imele posebnih ambicij, EU se želi vrniti z drugačnimi obeti. Afrika 2020 ostaja skrivnost naše prihodnosti.

Azija je druga zgodba. Leta 2020 azijsko gospodarstvo postaja vodilno glede na svetovni BDP. Veliki civilizacijski cikel se vrača. Evropa je od 18. stoletja veljala za razvojni popek sveta, pred tem je tisoč let prevladovalo azijsko gospodarstvo. Po Unctadovih podatkih bo leta 2020 tam živela več kot polovica svetovnega prebivalstva in polovica srednjega razreda, od 30 največjih velemest jih je 21 azijskih. Ne gre zgolj za razvojno prodornost Kitajske in Indije, tehnološki vpliv Japonske in Južne Koreje, Indonezija postaja sedmo največje svetovno gospodarstvo, Vietnam je globalna podjetniška gazela. Seveda, po merilih kupne moči Azija še vedno ni prva, od 750 milijonov potencialnih svetovnih migrantov jih po Gallupovi anketi slaba desetina želi v Azijo, zgolj Sydney ima več tujih rezidentov kot osrednja Kitajska. Toda spopad med evroatlantskim in azijskim prostorom je povsem odprt, gospodarsko, politično in vse bolj tudi vojaško. ZDA so konec sedemdesetih let ob pomoči Kitajske nadzirale Rusijo, danes kitajsko-ruska naveza vse bolj oži ameriški geostrateški vpliv v Tihem oceanu. Hongkong in omrežje 5G bosta leta 2020 pravi lakmus nevarnega trka ameriško-kitajskih interesov.

EU ostaja stresno političnoekonomsko območje, na okopih najbolj dramatičnega desetletja svoje zgodovine. Nenavadno zaostrovanje odnosov z ZDA, domači brexit in nejasna strategija do Rusije in Kitajske se nadaljujejo tudi leta 2020. Nova EK z von der Leynovo bo imela letos več opravka z zunanjo in varnostno politiko kot z gospodarsko stagnacijo in krizo evropske socialne države. EU gospodarsko, razvojno in strateško stagnira. Sedemletni proračun bo sprejet letos, toda z njim ni mogoče začeti želenega razvojnega zelenega preboja EU, lahko pa dodatno spre članice. Leta 2020 bosta imela težave oba, Merklova in Macron. Nemčijo ogrožata zastoj mednarodne trgovine in kriza avtomobilske industrije, tudi šibak položaj koalicijske vlade. Macron stavi na novo evropsko suverenost, toda pozablja na politični upor doma in odpor članic do večje politične integracije EU. Separatizem kot večkrat obrnjeni nacionalizem bo leta 2020 enako problematičen kot politični populizem in ekonomski protekcionizem.

Zasuk globalne ekonomije so v preteklosti spodbujali predvsem dvojni ameriški primanjkljaj in kitajske finančne spodbude, danes vsak zase išče svojo rešitev. Presežno varčevanje nad investiranjem je trenutno največja ekonomska tegoba »zahodnega sveta«. Napovedi nove krize so zato leta 2020 predvsem opozorila na tveganja. Tu so novi finančni baloni, razpad svetovne trgovine in brezglava monetarna politika z napihnjenimi bilancami centralnih bank. Polucija, populizem in pop ekonomizem bodo krojili prihodnje desetletje. Kako čudovit trojček!