Trideset let kasneje

Vlado Miheljak

3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Dva leva

»Nato se je razvila enourna razprava o kvorumu, pri čemer so predstavniki Demosa vztrajali pri formuli 50 % od 50 %, torej pri relativni večini, ostali pa pri absolutni večini. Demos je svoje stališče argumentiral s prevelikim tveganjem.«
— Dr. Božo Repe v knjigi Prvi predsednik o različnih pogledih političnih akterjev na kvorum, potreben za potrditev plebiscitarnega izida

Leta 2000 sem bil gostujoči raziskovalec na znani družboslovni instituciji Wisenschaftszentrum Berlin (WZB), kjer sem se ukvarjal s študijem volilnega ravnanja ter opremil in za objavo pripravil znanstveno monografijo Slovenia Between Continuity and Change, 1990–1997, ki sva jo skupaj s profesorjem N. Tošem objavila v seriji Founding Elections in Eastern Europe. Projekt, v katerem so se zvrstile zgodbe prehodov srednjeevropskih dežel, med njimi tudi Slovenije, iz enopartijskih režimov v pluralne ureditve, je vodil ugledni politolog H.-D. Klingemann, s katerim sva se vsak dan pogovarjala o specifičnih zagatah slovenskega prehoda v zrelo demokracijo. Karkoli že to je. Ugotavljal sem, da se kljub strukturnim spremembam še po desetih letih na vsebinski ravni ni prav veliko spremenilo, pa me je miril, da je to čisto normalno. Da se tudi po dvajsetih ne bo spremenilo presunljivo veliko. Napotil me je na primerjalno študijo politične kulture Alomonda in Verbe, The Civic Culture (1963), ki lepo razkriva nemške aporije demokratizacije. Namreč, izhodiščno vprašanje v primerjalni študiji petih dežel je bilo, zakaj so nekatere dežele razmeroma izenačenih formalnih kazalcev rezistentne proti pastem demontaže demokratičnih standardov ali celo revitalizacije avtoritarnih principov, druge pač ne. Temeljna ugotovitev je bila, da niso (zgolj) institucionalni in ekonomski parametri, ampak (predvsem) kulturno-politični dejavniki odločilni za zmožnost persistence ali hitre obnove demokracije. Od tod razlike med sicer primerljivimi deželami. A čas vendarle pripelje do sprememb. To je prav za Nemčijo potrdila ponovljena študija avtorjev leta 1980, ki je pokazala, da je država dobrih 30 let po vojni naredila odločilen korak k zreli participativni politični kulturi. Takrat se mi je to spoznanje zdelo deprimirajoče. Da mi preprosto nimamo časa čakati 20, kaj šele 30 let, da se pokažejo vsebinske spremembe. No, danes, ko je na vidiku 30 let spreminjanja sistema, je spoznanje še bolj pesimistično. Namreč, ne le da se nismo premaknili naprej, v številnih pogledih smo nazadovali.

No, prejšnji teden smo začeli pompozno slaviti 30 let od plebiscita – domnevno prelomne točke na poti k osamosvojitvi. Osamosvojitev kot izstop iz nekdanje skupne, nedemokratične države je dejstvo. Vse drugo je relativno. Kaj smo dosegli? Zakaj že smo se takrat borili?

Z okroglimi datumi in obletnicami je vedno križ. Kdaj se je vse skupaj začelo? In predvsem, kaj se je začelo? Kdor šteje mejne datume (plebiscit, osamosvojitev) za ključne trenutke prehoda, pač ničesar ne razume. Ključne stvari so se v Sloveniji dogodile že prej. Najintenzivneje v drugi polovici osemdesetih let. Vse, kar se je dogajalo kasneje, je bilo le korak nazaj. Ko so Nemci podrli Berlinski zid, smo ga pri nas šele začeli simbolno graditi. Sam plebiscit iz današnje perspektive ni nikakršno veličastno dejanje. Na 29. obletnico (26. 12. 2019) je TVS objavila 20 let star dokumentarec, ki skozi pogled Jožka Možine prepričljiveje in nazorneje kot kakšna kritična refleksija razgalja potencial takratnega trenutka. To je bil čas, ko ni bilo prostora za razmisleke, dileme, izbire. Medijska govorica je bila poenotena. Televizijsko nagovarjanje ni spominjalo, če vztrajamo pri besednjaku Almonda in Verbe, na animiranje za vstop v sodobno participativno politično kulturo, za kakršno smo se borili v osemdesetih letih, ampak na ozračje dominacije pasivno-podložniške ali celo župljansko-sopotniške kulture. Iz današnje perspektive se kritičnemu državljanu ob gledanju posnetkov z nagovori politike in vseh por civilne družbe zdi, kot da je celotna Slovenija mislila z eno glavo – torej malo mislila. Standardi nevtralnosti volišč, na katerih naj bi izglasovali izstop iz avtoritarne države in vstop v demokratično, so bili nični. Na primer, na neko volišče (Dekani pri Kopru) je prišel volivce animirat kar cerkveni pevski zbor ...

A kakorkoli. Slovenija je vstopila v tvegani projekt osamosvojitve polarizirana. Toda polarizacija, ki jo nekateri vidijo kot prapočelo vseh sedanjih težav, ni nujno breme, ampak prej specifična prednost. To je na dolgi rok onemogočalo kulturo političnega »glajhšaltanja«. Privid enotnosti je v resnici bil neki zgodovinski kompromis, ki se ni zgodil ne prej ne kasneje in dejansko tudi takrat ne. Nastopali sta dve poglavitni gibanji. Gibanje za suverenizacijo in za demokratizacijo. V obeh primerih je bilo eno takrat pogoj za drugo. In obe sta spoznali, da svojih ciljev v Jugoslaviji ne bosta uresničili. Ta balans je dediščina, ki je Slovenijo v glavnem in pretežno obvarovala pred prevlado avtoritarne politične monokulture, kakršna je vladala v času Tuđmana na Hrvaškem, kasneje Mečiarja na Slovaškem, Orbána na Madžarskem ...

In medtem ko se danes nekateri prepirajo, kdo je vstopil v projekt osamosvajanja s figo v žepu, ob definiranju plebiscitarne kvote pa prav isti niso zaupali v zmožnost zrele odločitve kvalificirane večine, država po vseh šivih razpada. Vsi podsistemi so ogroženi. V temelju je razpadlo zaupanje v pravosodje, zdravstvo, šolstvo ... Temeljni občutek odgovornosti do države in do soljudi je poniknil. V 30 letih se ni izoblikovala nacija onkraj etničnih določil. Država nima avtoritete, politiki niso državniki.

Kot da bi nekdo, neki center ali akter družbene in socialne moči, ubral strategijo: kolikor slabše, toliko boljše.

Le kdo?