Volilni joker
HDZ je v Splitu začel besno iskanje domačega ustaša, s katerim naj bi ohrabrili in pritegnili še bolj desno, provincialno volilno telo, ki je v prvem krogu volitev glasovalo za proustaškega pevca.
V Splitu imajo hude težave. Mestni oblasti je desničarska vrhuška ukazala, naj, kolikor le mogoče hitro, poišče kakega »borca za hrvaško stvar« in mu še hitreje postavi spomenik, ker se na predsedniških volitvah zapleta. V Splitu je v prvem krogu volitev sedanjo predsednico premagal kandidat socialdemokratov in levice, podobno je bilo na Reki in v Zagrebu, torej v večjih urbanih središčih. Takšen volilni izid je bil dovolj za preplah in mobilizacijo na podlagi gorečnosti za hrvaško stvar, najbolje tisto izpred sto let. To vedno vžge. Mestni očetje in še posebej župan, sicer poslušni predsedničin psiček, so si pulili lase in tarnali, kajti kako naj v Splitu najdejo kakega uglednega ustaša, svojega, pristnega, ko se vendar ve, da jih je bilo v tem mestu med drugo svetovno vojno le za prste ene roke, saj je bil Split popolnoma antifašističen. V partizanih je bilo kar 12 tisoč Splitčanov, padlo jih je skoraj 4000, v mestu pa je bilo v narodnoosvobodilno gibanje vključenih 15 tisoč prebivalcev. Kako zdaj, v tem kratkem času do drugega kroga volitev, v katerem bi se sedanja predsednica zlahka obrisala pod nosom, kar bi pomenilo, da bodo položaj »zasedli komunisti«, kot je panično posvaril neki stari hadezejevski jastreb, sicer tudi sam nekoč član komunistične partije, kakor večina današnjih članov vladajoče stranke, kako torej tako na vrat na nos najti kakega zglednega borca za Hrvaško, ustaša? Kako pokazati omejenemu ljudstvu, da ena sama stranka od nekdaj ve, kaj je najboljše za Hrvaško? Kajti tega zagotovo ne ve komunistična sodrga, katere edini cilj je bil že takrat ustvariti Jugoslavijo in zatreti vsakršen spomin na Neodvisno državo Hrvaško, »izraz tisočletnih prizadevanj Hrvatov za svojo državo«. Pa čeprav fašistično. Never mind! Samo, da je naša, etnično čista in prežeta s sovraštvom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
V Splitu imajo hude težave. Mestni oblasti je desničarska vrhuška ukazala, naj, kolikor le mogoče hitro, poišče kakega »borca za hrvaško stvar« in mu še hitreje postavi spomenik, ker se na predsedniških volitvah zapleta. V Splitu je v prvem krogu volitev sedanjo predsednico premagal kandidat socialdemokratov in levice, podobno je bilo na Reki in v Zagrebu, torej v večjih urbanih središčih. Takšen volilni izid je bil dovolj za preplah in mobilizacijo na podlagi gorečnosti za hrvaško stvar, najbolje tisto izpred sto let. To vedno vžge. Mestni očetje in še posebej župan, sicer poslušni predsedničin psiček, so si pulili lase in tarnali, kajti kako naj v Splitu najdejo kakega uglednega ustaša, svojega, pristnega, ko se vendar ve, da jih je bilo v tem mestu med drugo svetovno vojno le za prste ene roke, saj je bil Split popolnoma antifašističen. V partizanih je bilo kar 12 tisoč Splitčanov, padlo jih je skoraj 4000, v mestu pa je bilo v narodnoosvobodilno gibanje vključenih 15 tisoč prebivalcev. Kako zdaj, v tem kratkem času do drugega kroga volitev, v katerem bi se sedanja predsednica zlahka obrisala pod nosom, kar bi pomenilo, da bodo položaj »zasedli komunisti«, kot je panično posvaril neki stari hadezejevski jastreb, sicer tudi sam nekoč član komunistične partije, kakor večina današnjih članov vladajoče stranke, kako torej tako na vrat na nos najti kakega zglednega borca za Hrvaško, ustaša? Kako pokazati omejenemu ljudstvu, da ena sama stranka od nekdaj ve, kaj je najboljše za Hrvaško? Kajti tega zagotovo ne ve komunistična sodrga, katere edini cilj je bil že takrat ustvariti Jugoslavijo in zatreti vsakršen spomin na Neodvisno državo Hrvaško, »izraz tisočletnih prizadevanj Hrvatov za svojo državo«. Pa čeprav fašistično. Never mind! Samo, da je naša, etnično čista in prežeta s sovraštvom.
Kakorkoli že, vodje splitske HDZ so družno planili v mestni arhiv, da bi našli kakega ustaša med tistimi 50, kolikor jih je bilo leta 1944 v okupiranem Splitu. Listali so in listali prašne dokumente, živčni in ogorčeni zaradi teh neprijetnih zgodovinskih dejstev o Splitu, ki je bil antifašistično mesto in bi to spet utegnil postati. Če bi predsednik postal ta … ta »komunist« … Nenadoma pa so, na brezglavo veselje predsedničinega ubogljivega psička in vodje splitske HDZ zagledali, že popolnoma obupani, dokument z imenom Franeta Tenteja. Ta se je 16-leten vpisal med ustaško mladino, ker je verjetno mislil, da tam igrajo nogomet, in postal eden od desetih članov te veličastne organizacije. Potem je začel po Splitu lepiti slike vodje marionetne nacistične države, policija ga je večkrat aretirala in izpustila, leta 1947, na šesto obletnico ustanovitve krvave NDH, pa se je skupaj s še nekaterimi mladimi ustaši odločil, da bo z vrha Marjana snel jugoslovansko zastavo in na njeno mesto obesil ustaško. Mali Tente v resnici sploh ni sodeloval v akciji zamenjave zastave, menda je ravno tistega jutra zaspal, vseeno pa so ga aretirali in ga zaradi dotedanjega ustaštva poslali v zapor. Tam je čez čas umrl. V jugoslovanskih temnicah se je takrat umiralo, kajti tedanji komunisti niso odpuščali, niso pa bili niti dovolj pametni, da iz nepomembnih ustašev ne bi delali narodnih mučenikov.
Tentejeva usoda je tragična in nesmiselna, a podobna bi doletela tudi mladega nacista, ki bi Hitlerjevo zastavo obesil kjerkoli v pravkar osvobojeni Evropi. Ali kakega mladega Srba, ki bi po akciji Nevihta leta 1995 kje na Hrvaškem mahal s srbsko zastavo. »Osvoboditelji« mu ne bi sodili, ampak bi ga nemudoma potolkli. Toda mali splitski »mučenik« bo po sklepu mestnega sveta dobil spomenik, in to prav na Marjanu, kultni splitski vzpetini, tam, kjer so se z izobešanjem ustaške zastave že leta 1947 pravi Hrvatje borili za Hrvaško po meri vladajoče desnice, katere splitski predstavnik, celo neumnejši od malega Tenteja, prepričano zatrjuje, da bo v drugem krogu volitev »Split potrdil, da je hrvaški in da v njem vlada HDZ«. Volivci levice so torej protinarodni elementi, Antihrvati, ki si vsekakor zaslužijo enako usodo, kot je doletela Franeta Tenteja.
V glavnem, v vsesplošni desničarski paniki zaradi morebitnega volilnega poraza se je odprla greznica, smrad se širi naokrog, sedanja predsednica je prepričana, da so »padli srečni, ker so dali življenje za Hrvaško«, kar je odvratno celo zanjo, ki je petletni mandat izrabila predvsem za vdiranje v slačilnice na stadionih, poljubljanje z nogometaši, druženje z mafijci in vojnimi zločinci, volivcem je sporočala, naj se izselijo, če jim doma ni všeč, uživala v nasilju nad migranti, blebetala večinoma neumnosti, pa vendar – vsem prizadevanjem navkljub, kljub odkritemu preziranju antifašizma in proustaški retoriki – ni zmagala v prvem krogu. Zato je bilo treba mobilizirati vse sile, zato se je v Splitu začelo besno iskanje domačega ustaša, s katerim naj bi ohrabrili in pritegnili še bolj desno, provincialno volilno telo, ki je v prvem krogu volitev glasovalo za proustaškega pevca. Tako so s standardno revizijo zgodovine iz naftalina potegnili nacističnega smrkavca, da bi ga preobrazili v mitsko osebnost. Bo to dovolj, da bo Split dokazal, da je »hrvaški Split«, in bo glasoval za sedanjo predsednico? Ali pa je desničarski brezup vendarle postal nevzdržen?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.