Preteklost med nami

Bernard Nežmah

10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Pamflet

Nekako velja, da se sodobni človek ukvarja s sedanjostjo in misli na prihodnost, da torej vrtanje po preteklosti vodi v stagnacijo stopicanja po začaranem krogu.

Ob predsedniški zmagi Zorana Milanovića na Hrvaškem smo največkrat prebirali spraševanja, če bo to izboljšalo odnos hrvaške države do severne sosede. Pogled, ki implicira, da volitve v drugi državi niso notranja zadeva, in do so hrvaški predsedniki lahko bolj ali manj proslovenski. Iz zgodovine poznamo prisrčna, skorajda ljubeča srečanja premierjev Boruta Pahorja in Jadranke Kosor, ki sta se nežno objemala, na pogled ljubezensko nasmihala in sprehajala z roko v roki. In rezultat? Arbitražni sporazum, ki je čez leta odnose med državnima administracijama pahnil na najnižjo točko.

Od kod torej ideja o bratskih predsednikih? Za časa vladavine Tita so nam mediji prikazovali vrsto tujih državnikov, ki so se v maniri največjih prijateljev bratili z jugoslovanskim voditeljem; etiopski cesar Heile Selasie, romunski vodja Nicolae Ceausescu, libijski predsednik Moamer Gadafi, egiptovski voditelj Gamal Abdel Naser so bili liki, ki so utelešali ljubezen njihovih dežel do Jugoslavije. Zgodovina je večino postavila med mračne diktatorje, toda verovanje, da so določeni voditelji v drugih deželah tako rekoč naša zmaga, očitno ni povsem izpuhtela.

Hrvaške volitve so pomenljive za Slovenijo na drugi ravni. Če gledamo seznam zmagovalcev predsedniških in parlamentarnih volitev od njene neodvisnosti leta 1992, dobimo sistem permanentnega izmenjevanja vladajočih strank. Trikrat je bil na predsedniškem položaju predstavnik HDZ (dvakrat Franjo Tuđman in Kolinda Grabar Kitarović) in štirikrat politik iz grupacij proti HDZ (dvakrat Stipe Mesić, Ivo Josipović in Zoran Milanović). Vladno koalicijo pa so v polnih mandatih vodili šestkrat premieri HDZ in dvakrat koalicije okoli SDP. V treh desetletjih je torej razmerje med dvema političnima blokoma 9 proti 6.

In na Slovenskem? Vseh 6 predsednikov (dvakrat Milan Kučan, Janez Drnovšek, Danilo Türk, dvakrat Borut Pahor) pripada isti politični opciji postpartijskih strank oziroma izbiri ne-SDS. Vlado z bolj ali manj polnim mandatom pa je le enkrat (2004-2000) vodil Janez Janša, medtem ko je šest preostalih v rokah koalicij s programom ne-SDS. Slovenski zbir najvišjih volilnih dvobojev je 12 proti 1, torej popolnoma drugače kot na Hrvaškem in seveda v Franciji, ZDA in po drugih zahodnih demokracijah. Najbližjo podobnost najdemo v Črni gori, kjer je na vseh volitvah zmagala linija pro Milo Đukanović.

Eklatantno sporočilo zadnjih hrvaških volitev je to, da na Slovenskem volitve ne potekajo po principu izmenjavanja dveh političnih alternativ. Toda te refleksije praktično ni zaznati, namesto nje pa kvečjemu tarnanje, kako slabo in neprimerno opozicijo imamo. Kar pripada mentaliteti pravljic, medtem ko realnost krojijo veliki množični mediji, ki sistematično skrbijo za javno mnenje, ki je zmeraj na strani iste koalicije, pri kateri se izmenjujejo le imena strank.

Nedavno je izšla izjemna knjiga o zamolčanem Leonu Štuklju »Gospod Štukelj in tovarišija«, trikratnem olimpijskem in petkratnem svetovnem prvaku. Mož, ki je bil tudi dvajset let sodnik, je bil po zmagi komunizma izbrisan iz javnega življenja. Odstavljen kot sodnik, neomenjan kot stari šampion in postavljen zunaj sveta športnih funkcionarjev. Bil je nasprotnik komunizma in partizanskega odpora, toda le po prepričanju, sam ni bil antikomunist. O njegovem zamolčanem življenju so zdaj izdali knjigo na ljubljanski Fakulteti za šport. Toda, njegov lik sodnika, ki mu je bila po letu 1945 prepovedana sodniška služba, ni postal objekt študij na pravnih fakultetah. Četudi je živel do leta 1999, ga nikoli niso povabili niti kot alumni kot gosta, ki bi pravnikom in študentom pripovedoval o prelomu, ki ga je prinesla vpeljava leninističnega prava, o principih sojenja, ki so bili ob njegovi odstavitvi ukinjeni. Bil je utelešenje usodne spremembe pravnega reda, katere značilnost je bila sojenje v imenu političnih idej, ki so bile po hierarhiji nad pravom. Skratka duha časa, kjer o pomembnih odločitvah v družbi ni bilo javnih polemik in konfrontacij.

Toda, ta čas je že v ropotarnici zgodovine.

Agencija za varstvo konkurence (AVK) je nedavno oglobila Agrokor z denarno kaznijo 55 milijonov, ker ni priglasilo prevzema podjetja Costella, ki črpa in prodaja vodo. Zadeva je res videti kot evidentna kršitev zakonov, še več gre za očitno preslepitev, ko je Costello kupilo arabsko podjetje, za katerega se je hitro izkazalo, da je v spregi z Agrokorjem. Toda v osrednjih medijih o sporu Agrokorja z AVK še nismo zasledili člankov, ki bi poantirali serijo nenavadnosti in drakonske globe. Doslej je najvišja kazen, ki jo je AVK naložil gospodarskemu prekrškarju, 5 milijonov, a še ta je bila na sodišču zavržena. Kazen za Agrokor je desetkrat višja od dosedanjih!!!! In to zaradi Costelle, ki ima letno kakšen milijon zaslužka.

Ko je grof Tolstoj pisal o lordu Addingtonu, da je bil kot vodeči angleški častnik na Koroškem odgovoren za poboje po vojni deportiranih domobrancev in kozakov, mu je angleško sodišče očitalo, da ni imel trdnih dokazov, in mu naložilo rekordno odškodninsko kazen, nekajkrat višjo od dotlej najvišjih. Evropsko sodišče za človekove pravice je njegovo pritožbo uslišalo z argumentom, da je kazen nesorazmerna in da je predvsem zastraševalna.

V zadevi zaplembe Agrokorjevih delnic v višini polovice njegove nakupne vrednosti pa na Slovenskem vlada molk. Pač, ker je to dobro za Slovenijo, se z v oči bodečo nesorazmerno drakonsko kaznijo ne bomo ukvarjali. Kot v času po 1945 …