Premier, premog, ljudje
Avstralija v plamenih
Celina gori na stotinah točk, na severu in jugu, vzhodu in zahodu. Ognja ne morejo ustaviti, celotna mesta bežijo, ljudje si rešujejo golo življenje. Prej ali slej bo vendarle prišlo veliko odrešilno deževje. A prišlo bo tudi novo, enako ali še bolj vroče leto. In stvari se bodo ponovile v morda še obupnejši obliki.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Celina gori na stotinah točk, na severu in jugu, vzhodu in zahodu. Ognja ne morejo ustaviti, celotna mesta bežijo, ljudje si rešujejo golo življenje. Prej ali slej bo vendarle prišlo veliko odrešilno deževje. A prišlo bo tudi novo, enako ali še bolj vroče leto. In stvari se bodo ponovile v morda še obupnejši obliki.
Gorijo gozdovi. Tisti, ki dajejo kisik in les, skladiščijo CO2, skrbijo za ohranjanje prsti, vlage in dobrega podnebja, vabijo v svoj mir. Dobri, koristni gozd se je spremenil v svoje nasprotje in postal grožnja. Podobno se počasi spreminja celotno okolje. To ni več samo prostor surovin, zalog hrane, lepote, oddiha; ker je ranjeno, postaja odljudno in nevarno.
Avstralija je kulturno in razvojno del Zahoda, pretežno belega, pretežno bogatega. Gori razviti del sveta, ljudje ne bežijo za življenje v kakem zaostalem, zakotnem delu planeta, nekje varno stran. Avstralija v plamenih nam govori: prej ali slej bo zadelo vse.
Avstralci bežijo pred ognjem na obale oceana. Toda svetovna morja se kisajo, segrevajo in naraščajo, ker se led, dozdevno zamrznjen za večno, povsod nemočno tali. Veliki koralni greben umira, v morjih je vse manj rib. Veliko obalnih mest bo izginilo pod vodo, tudi blago Jadransko morje poplavlja našo krotko obalo pogosteje kot nekoč. Podobno temačna je zgodba z ozračjem: vedno bolj vroče bo, podnebje bo vedno bolj divje, zrak čedalje bolj zasvinjan, in kjer je tak že zdaj, povzroča bolezni, tudi duševne. Mikroplastiko že dihamo, ne samo pijemo. Iz Avstralije so vetrovi na Novo Zelandijo odnesli toliko dima, da so ledeniki porjaveli in se bodo še hitreje talili.
Avstralska politika pa v glavnem še trdi, da celina ne gori zaradi podnebnih sprememb, in cinično odpira nov velikanski premogovnik; očitno ima premier Morrison premog rajši od ljudi. Ko je že vse gorelo, je odletel letovat na Havaje. Taki tipi so razsejani po vsej svetovni politiki.
Preostali svet fascinirano strmi v nesrečno celino, ta pomanjšani in ublaženi napovednik apokalipse, ki grozi vsemu človeštvu. Varnih kotičkov ni nikjer – gori tudi v mokri Amazoniji in mrzli Sibiriji. Planet je velikanska vezna posoda, Avstralija pa dramatično opozorilo.
Znanost bije plat zvona že vsaj dve desetletji, doslej v glavnem zaman. Zlasti leta 2019 pa se je v večinskih glavah nekaj vendarle premaknilo. V zraku so tesnoba, strah, temna slutnja, da smo že prestopili prag vsesplošne okoljske krize. Ekološka problematika se je preselila v ospredje javne pozornosti, k temu so največ prispevali podatki o slabih ali katastrofalnih trendih v vseh velikih naravnih sistemih in rast številnih ekoloških gibanj, z Gretinim na čelu. A kliknilo je samo v glavah, in to v tistih, ki ne odločajo; uničevanje okolja se zato nadaljuje in kljub sklepom okoljskih velekonferenc celo stopnjuje. Nasprotje med ostrino ekoloških groženj, javno zaskrbljenostjo in morbidno negibnostjo politike in gospodarstva je vedno bolj dramatično, stvarne, delujoče rešitve, kako priti iz te zagate, pa ni na vidiku.
Če bi bilo na voljo dovolj časa, bi lahko ubrali dobro staro pot dosedanjega spreminjanja razmer – sklepanje kompromisov in postopno preurejanje: naraščajoča ekološka stiska bi do konca prestrašila množice, te bi izvolile res zeleno politiko, ta bi zares, ne zgolj verbalno, spremenila odnos do okolja. A ta pot je zaradi hitrega propadanja okolja, časovne stiske in zagrizeno nojevskega obnašanja »elit« težavna in počasna, zaradi krize okolja pa so nujne radikalne in hitre spremembe.
V negotovi, a usodni interakciji se nerazdružljivo prepletajo družbene in ekološke prelomne točke (t. i. tipping points), ki lahko na obeh področjih preusmerijo tok dogajanja. Dogajanje v naravi je ta čas bistveno bolj dramatično kot v družbi. Ta je zlasti v zadnjih sto letih silovito obremenjevala okolje in tako sprožila procese, ki majejo prastara naravna ravnotežja. Spremembe v naravi zdaj začenjajo delovati nazaj na družbo, a ta čas še prešibko, da bi se na točki preloma definitivno znašla tudi ta, se kot celota zdrznila in ustvarila nove razvojne vzorce brez diktata nenehne količinske rasti in posvečenosti dobičkov. Skratka, v okolju točke preloma že opažamo, v družbi so samo nakazane. Kaj storiti v tem zagatnem položaju? Prepustiti vse skupaj spontanosti in dosedanji negibnosti? Torej čakati, da bodo poškodbe okolja morda postale nepovratne in nepopravljive, človeštvo pa bo zdrsnilo v novo barbarstvo?
Živimo na prelomnici, ki se še lahko zasuče kakorkoli. V zraku so vsa mogoča razpoloženja – ravnodušnost, panika, obup, fatalizem, upanje in odpor. Znanost daje znak za preplah, a hvala bogu tudi upanje – pod pogojem, da bo zasuk močan in hiter. Zanj je najbolj odgovorna politika, ki pa scela ostaja tako mrtvoudna, cinična in kratkovidna, da je nevarna. Hočeš nočeš bodo morali največ storiti najbolj ogroženi, to pa so vsi razen »elit«, tudi ves srednji razred, ki bi moral v svojem najglobljem interesu pritiskati navzgor in prosvetljevati navzdol. Brez ostrega pritiska, ki se mu utegnejo pridružiti elementi kaosa in nasilja, se ne bomo rešili ubijalskih klovnov, kot trumpom vseh vrst pravi George Monbiot.
Dolgoročneje bo sedanji cinizem »elit« dohitel tudi njih. Če bo na družbeni ravni vse ostalo tako, kakor je, tudi zanje ne bo nikjer nobene varne točke več. Vsi smo Avstralci. Kdaj bodo ti svojega premiera vrgli v morje? Ampak zakaj so ga sploh izvolili?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.