V imenu čiste krvi

Janko Lorenci

3. 1. 2020  |  Mladina 1  |  Kolumna

Rodnost v Sloveniji je nizka in počasi se številčno krčimo, poleg tega se Slovenci že kakih deset let dokaj množično izseljujejo. Scela pa prebivalstvo države počasi narašča, ker hkrati poteka živahno priseljevanje. To pritekanje in odtekanje prebivalstva ter razlika med njima v škodo »čistokrvnega slovenstva« najbolj zaskrbljene in največje manipulante tako vznemirja, da mračno govorijo o umiranju slovenstva.

Panika je odveč, nedolžno pa vse skupaj ni. Slovenija je demografsko tipična evropska država. Rodnost je povsod nizka, prebivalstvo se povsod stara, vsi imajo težave s pokojninami in zdravstvom, pomanjkanjem delovne sile itd. Velike razlike pa so pri priseljevanju in odseljevanju. Razviti severozahod je tarča priseljevanja, z zaostajajočega jugovzhoda pa se ljudje množično izseljujejo in za nekatere prizadete države (na primer Hrvaško) je to prava demografska in razvojna krvavitev.

Slovenija se glede tega za silo drži. Odseljevanje je resna težava in med drugim govori, da razvojno capljamo na mestu. Vendar ostajamo vabljivi za človeški dotok – leta 2018 se je priselilo 24.000 tujcev in država je tako kljub nizki rodnosti, umiranju in izseljevanju štela 14.000 prebivalcev več kot leto prej. Tradicionalno se priseljujejo predvsem ljudje iz pokojne Jugoslavije, za katere smo očitno kar stabilna in urejena skupnost. Toda ta priselitveni bazen, ki nam je geografsko, etnično, kulturno in zgodovinsko blizu in znan, kar blaži težave s priseljevanjem, se postopoma prazni.

Priseljevanje ne more trajno nadomestiti prenizke rodnosti in odpraviti težav zaradi demografskega krčenja. Načeloma bi to lahko doseglo, a potem bi moralo biti silovito. Lahko pa težave znatno omili. Hkrati samo ustvarja težave tako za staroselce kot za priseljence.

Problemi staroselcev so praviloma bistveno manjši in predvsem psihološki. Izkušnje kažejo, da povečano priseljevanje zlasti v časih socialne in siceršnje negotovosti (od krize 2008 pa je to bolj ali manj trajno stanje) pri domačih prebivalstvih povsod povzroča nelagodje in odpor, na to tleče občutje pa se obvezno nalepi del politike, ga podžiga in stopnjuje v nacionalizem, ksenofobijo in odpor do vsega tujega. Na begunskem valu leta 2015 so strmo zrasli mnogi populisti in skrajneži. Politika odprtih mej za priseljevanje se je končala, zlasti na vzhodu Unije pa so se države zaprle kot školjke. To velja za vse oblike priseljevanja, delna izjema so le delovne migracije. Hkrati z zapiranjem se razrašča nacionalizem, povezan z zahtevami po etnični čistosti države.

Protagonisti obojega so populisti in skrajna desnica, pri nas daleč najbolj Janševa SDS. Stranka v isti sapi prisega na domoljubnost, straši pred begunci in svari pred izumiranjem Slovencev in slovenstva zaradi demografskega pešanja in migrantskega pritiska. Ta mešanica je globoko protislovna.

Domoljubje (patriotizem) je normalno občutje pripadnosti domovini in narodu oziroma svoji državi, koristno čustveno lepilo, ki pomaga skupnost držati skupaj. Nacionalizem, povezan z zahtevo po etnični čistosti, čistokrvnosti, je zloraba patriotizma in dela državo navznoter nestrpno, nemirno, razcepljeno, navzven pa osamljeno. Demonizacija begunstva demonizira celotno priseljevanje, ki je, gledano scela, koristno. Za ilustracijo: leta 2018 se je priselilo bistveno več doktorjev znanosti kot izselilo.

Skratka, priseljevanje je danost, potreba, korist in po malem tudi problem. Tisti, ki z njim strašijo, ga zavestno skrčijo samo na problem. Tako med drugim otežujejo integracijo priseljencev, tudi zaželenih. Integracija pa je ključna, če hočemo, da je priseljevanje res v korist tako staroselcev kot prišlekov – če torej nočemo, da se priseljenci zapirajo vase, se zgrinjajo v geta, se zatekajo v kriminal … in da tako domačini kot prihajajoči gojijo drug do drugega slaba čustva.

To pomeni, da trda desnica, samooklicano utelešenje domoljubja, s sejanjem migrantske panike dela domovini in državi škodo – psihološko, demografsko in razvojno. Seveda škoduje tudi čistokrvnim Slovencem in v imenu slovenstva slovenstvo slabi. A tudi levica ni nedolžna, saj je migrantsko problematiko in z njo povezani patriotizem, ki se ga po malem sramuje, prepustila razgrajanju desnice, ta pa s svojim blut und boden domoljubjem (pravi Slovenci so samo tu rojeni čistokrvni Slovenci) širi nestrpnost do priseljencev. Drastično se je to pokazalo pri nasprotovanju, da bi koroška Slovenka Mlinarjeva postala ministrica.

Tako zadrto, primitivno slovenstvo duši, razdvaja, zavira razvoj. Priseljevanje je stalnica, še več ga bo, treba ga je sprejeti, razumno regulirati, težave pa kar najbolj ublažiti. Kakšno zanikanje zdrave pameti, da se zaradi beguncev, tega obvladanega problema, dviga večji preplah kot zaradi grozečega zloma podnebja! Če bi zmerna politika iz priseljevanja znala sestaviti pozitivno zgodbo, bi med drugim skrajnežem vzela nekaj vetra iz jader. Pri tem je dobro vedeti, da vsakdo, ki ga skrbi priseljevanje, usoda slovenstva in drugo, še ni rasist ali podalpski tujemrzec. Druga stvar je janšizem, ki na tem zavestno jaha.

»Pravih« Slovencev bo zaradi nizke rodnosti kljub priseljevanju vedno manj, če politika ne bo ustvarila treznega ozračja in uvedla vrste potrebnih politik (socialno, družinsko …). A za slovenstvo se ni treba bati. Res je stvar izvora in kraja rojstva, a nič manj tudi jezika, kulture, miselnosti, konvencij okolja … »Nalezljivo« je – čas in vplivi slovenskega okolja postopoma delajo za Slovence tudi priseljence in njihove potomce. In koliko talentov, spodobnih in tej državi pripadnih ljudi bi izgubili, če bi tu ostali le čistokrvni Slovenci. Pa še ti imamo med svojimi predniki kakega pritepenca.